Torek, 4. 12. 2007
Bojan Anđelković
Deleuze se ni utrudil in ni mislil, da je odveč, da vsakič, ko ga je misel nanesla na večno vračanje, ponavlja eno in isto stvar: večno vračanje istega ni večno vračanje istega: »Pri večnemu vračanju se ne vrača isto ali eno, ampak je samo vračanje eno, ki se izreka o različnem in tistem, kar se razlikuje.« Ali: »Isto se ne vrača, zgolj vračanje je Isto tistega, kar postaja.« Ali: »večno vračanje (se) ne izreka o Istem … Nasprotno, ono samo je edino Isto, ki pa se izreka o tem, kar je v sebi različno« ...
Deleuze se ni utrudil in ni mislil, da je odveč, da vsakič, ko ga je misel nanesla na večno vračanje, ponavlja eno in isto stvar: večno vračanje istega ni večno vračanje istega: »Pri večnemu vračanju se ne vrača isto ali eno, ampak je samo vračanje eno, ki se izreka o različnem in tistem, kar se razlikuje.« Ali: »Isto se ne vrača, zgolj vračanje je Isto tistega, kar postaja.« Ali: »večno vračanje (se) ne izreka o Istem … Nasprotno, ono samo je edino Isto, ki pa se izreka o tem, kar je v sebi različno.«
Smisel tega Deleuzovega »večnega vračanja« je v tem, da se Nietzschejeva koncepcija večnega vračanja enkrat za vselej razloči od stare ideje ciklusa, ki jo lahko najdemo pri Grkih, Indijcih, Babiloncih in drugod. Sam Nietzsche pa omenja takšno ciklično vračanje že v drugem času neprimernem premišljevanju, kjer, govoreč o monumentalni zgodovini, zapiše naslednje:
»V osnovi bi se to, kar je bilo enkrat možno, samo takrat lahko pojavilo kot možno, in sicer če so imeli pitagorejci prav, ko so verjeli, da se mora pri enaki konstelaciji nebeških teles tudi na zemlji to isto ponoviti: tako, da se bo vedno, ko se zvezde najdejo v določenem položaju, stoik povezal z epikurejcem ter umoril Cezarja in vedno bo v nekem drugem stanju Columbus odkril Ameriko.«
Zdi pa se nam precej zanimivo, da Nietzsche ta odstavek konča na naslednji način:
» … resnični zgodovinski connexus vzrokov in posledic bi, v celoti razumljen, dokazal samo to, da pri metu kock prihodnosti in naključja, nekaj podobnega nikoli več ne more priti.«
Zdi se namreč, kot da je vse že tukaj, v tem zgodnjem odstavku. In nujnost cikličnega kroženja in naključje meta kock (kot tisto, kar razbija ta krog nujnosti in ustvarja neko novo nujnost in neki krog čisto nove vrste) … Pa vendar je moralo preteči dobrih sedem let, da bi nekaj, kar je bila naključna stilska figura, dozorelo do misli »načečkane na list papirja s podpisom 'Šest tisoč čevljev onkraj človeka in časa'«. In še osemnajst mesecev, da bi se le-ta rodila v liku Zaratustre.
»Železne roke nujnosti, ki tresejo posodico za metanje kock, neskončno dolgo igrajo svojo igro.« Zaratustra bo igralec, ki bo končno vrgel kocke, kot je treba. Vrgel jih bo samo enkrat. Vsako število, ki pade, bo zmagovalno. (Zakaj? Zaradi tega, ker se je on tako odločil!) Zmagovalno število bo povzročilo, da se bo ta met ponavljal čez celo večnost.
Večno vračanje bo/je rezultat meta kock. Met kock je igra, ki se igra na dveh ločenih božanskih mizah: ena miza je na nebu, druga na zemlji. »Pa vendar ti mizi nista dva svetova. To sta dve uri enega in istega sveta, dva trenutka istega sveta, polnoč in poldne, ura, ko se kocke vržejo, in ura, ko kocke padejo.«
Pri tem ne gre za več metov, ki bi verjetno lahko ponovili število zmagovalne kombinacije. Igralec ni ne kockar ne statistik. »Gre za samo en met, ki mu uspe, zahvaljujoč številu dobite kombinacije, da se ponovi kot takšen [ … ] Kocke, ki se enkrat vržejo, so potrdilo naključja, kombinacija, ki jo dajejo, ko padejo, je potrdilo nujnosti.« Samo resničen igralec lahko potrdi naključje in ga spremeni v nujnost: »'Je bilo to – življenje?' hočem reči smrti.« – pravi Zaratustra – »'Dobro! Še enkrat!'« Pa vendar je met kock samo prva etapa igre …
Večno vračanje je druga etapa igre: »rezultat meta kock, potrdilo nujnosti, število, ki združuje vse člene naključja, pa vendar je prav tako povratek prvega obdobja, ponovitev meta kock, reprodukcija in reafirmacija samega naključja.«
Met kock je naključje. Naključje je kaos. Kaos je nastajanje.
Nastajanje ni nikoli začelo nastajati - nič nikoli ne bo nastalo:
»Svet obstaja; ni nič, kar nastane, nič, kar mine. Oziroma: nastane, mine, vendar ni nikoli začel nastajati in nikoli nehal minevati – ohranja se v obojem … Živi sam od sebe: njegovi lastni iztrebki so mu hrana.« Svet je nastajanje in afirmacija nastajanja. Svet je: mnoštvo svetov. Pa vendar, ali obstaja eno mnoštva? Oziroma: ali obstaja »bit tistega, kar nastaja, kar se nikoli ne začenja in ne neha nastajati? Vračanje, bit tistega, kar nastaja.«
Večno vračanje je »natanko bit postajanja, eno mnoštva, nujnost naključja«.
Večno vračanje je »afirmacija afirmacije«.
Večno vračanje je celota; pa vendarle to ni »nekakšen mikrokozmos, zaprt na način, na katerega se predpostavlja, da je zaprta celota, temveč je prav nasprotno tako, kolikor je sploh odprto v svet in kolikor sta svet in vesolje prav sama neko Odprto. 'Povsod, kje kaj živi, je odprt register, kamor se vpisuje čas'«. »Celota se ustvarja, se celo sploh ne neha ustvarjati v kakšni drugi razsežnosti brez delov kot tisto, kar množico potegne iz enega kvalitativnega stanja v drugo, kot čisto postajanje brez postanka, ki prehaja skozi ta stanja. Natanko v tem pomenu je duhovna oziroma mentalna.«
Večno vračanje je krog, vendar ta krog ni pravilen in je brez središča. Vsaka naključna točka je lahko trenutek, ki je istočasno »pretekli in sedanji, šele prihodnji in istočasno sedanji«. Vsaka naključna točka je lahko središče kroga.
Večno vračanje je kot valovi in morje. Seveda pod pogojem, da kopno ne obstaja. Valovi, pena valov, so sedanji trenutek, morje je njihova preteklost in prihodnost. Pa vendar, kje je meja, ki deli valove od morja? Kje se konča morje in kje se začnejo valovi? Koliko časa je val val, preden spet postane morje? In ali je ta val isti kot prejšnji ali je to že nek drugi val? Kje se torej konča val, če morje nikoli ne miruje in veter ves čas piha in če kopno ne obstaja (kje se konča morje)?
Večnega vračanja nikoli ne bomo razumeli, če si ga bomo predstavljali kot neko aktualnost, ki se vrača. Postajanje, mnoštvo, nujnost so lahko aktualni - bit postajanja, eno mnoštva, nujnost naključja pa ne morejo biti aktualni, ampak so lahko samo virtualni. Pri tem »virtualno ni zoperstavljeno realnemu, pač pa zgolj aktualnemu. Virtualno poseduje polno realnost kot virtualno. Za virtualno bi morali reči natanko tisto, kar je Proust dejal za stanja resonance: 'So realna, ne da bi bila aktualna, idealna, ne da bi bila abstraktna'; so simbolna, ne da bi bila fiktivna. Virtualno bi morali definirati kot nek strogi del realnega objekta – kot da bi objekt imel enega svojih delov v virtualnem, kot da bi bil vanj potopljen kot v objektivno dimenzijo.«
Večno vračanje je »simulaker«: »Vez med večnim vračanjem in simulakrom je namreč tako močna, da enega ni mogoče razumeti brez drugega [ … ] Krog večnega vračanja je nek krog, ki je vselej izven središča, pri čemer je to središče vselej razsrediščeno. Klossowski ima prav, ko o večnem vračanju pravi, da je 'le simulaker nekega nauka': seveda je Bit, ampak samo takrat, ko je 'bivajoče' po svoji plati simulaker.«
Simulaker seveda pomeni, da obstaja tudi original. Pa vendarle simulaker ni kopija, ker je smisel simulakra prav v tem, da ni več mogoče razločiti, kaj je original in kaj je kopija. Simulaker je lahko in original in kopija. »Jedro nietzschejanske teorije dvojega oziroma, kot bi tudi lahko rekli, 'dvoje' kot jedro nietzschejanske teorije sloni natanko na nekem takem specifičnem pojmu dvojega oziroma razlike, ki ni razlika med realnim in dozdevkom, temveč podvojitev samega dozdevka kot vpis in mesto realnega.«
Večno vračanje je simulaker simulakra.
Večno vračanje, figura večnega vračanja je: poldne. Poldne je »trenutek najkrajše sence«, trenutek, ko se je »eden scepil na dva«. Poldne kot figura dvojega »je figura, ki neskončnemu zrcaljenju ne zoperstavlja enega Objekta (kot Realnega ali Izvornega), temveč samo operacijo disjunkcije, ki poganja to neskončno zrcaljenje. Še drugače rečeno: hkrati s tem, ko stavi na ponavljanje (večno vračanje), kot jedro tega ponavljanja (h kateremu sodi tudi 'ponavljanje sprememb') izolira dvojico kot tisto, ki na nek način lahko »uobliči« sam med dvema dogodka in ki nastopi kot funkcija prekinitve, 'časovne prekinitve', prekinitve kot nečesa, kar ima svojo lastno 'diskurzivnost'.« To je prav tisto, kar je Deleuze dobesedno imenoval disjunktivna sinteza.
Večno vračanje je »fantazma Biti, ki vrača samo simulakre (volja do moči kot simulacija)«. Nahajamo se v igri ogledal, v kateri ne vemo več, ali mi gledamo lik v ogledalu ali lik iz ogledala gleda nas. Subjekt lahko postane objekt. In obratno …
In tu smo že pri drugem aspektu večnega vračanja, ne več kot kozmološkega in fizikalnega nauka, ampak kot etičnega in selektivnega mišljenja. Obstaja namreč večno vračanje in obstaja misel o večnem vračanju, kar sta dve različni reči. Misel o večnem vračanju ni enostavno misel o nekem pojmu oz. konceptu. Lahko namreč razmišljamo o Descartesovem cogitu, Platonovi ideji ali Leibnitzovi monadi, pa vendar je nesmiselno govoriti o misli o cogitu, misli o ideji ali misli o monadi.
To je zaradi tega, ker večno vračanje »izvirno ni predstava in ni postulat v pravem pomenu besede, ono je neko doživeto dejstvo, kot misel pa je neka nepričakovana misel«; »samo pomislimo, da se bo nekega dne vse ponovilo natanko tako, kot smo enkrat že preživeli, in da se bo ta ponovitev ponavljala še naprej v neskončnost! Kaj naj pomeni ta prečudni mit?«
Klossowski v svoji enkratni knjigi o Nietzscheju, ki sta jo visoko cenila tako Deleuze kot tudi Foucault, pokaže, v kolikšni meri sta misel o večnem vračanju in Nietzschejeva norost neločljivo povezani. V nekem specifičnem smislu je misel o večnem vračanju misel, ki se ne more misliti. Gre namreč za misel, ki je neločljivo povezana s pozabo in anamnezo:
»Ali ni pozaba hkrati izvir in nujen pogoj, da se Večno Vračanje odkrije in takoj spremeni identiteto tistega, kateremu se razkriva? Pozaba prekriva večno postajanje in absorbiranost vseh identitet v bitju [ … ] Anamneza se sklada z razodetjem Vračanja: kako Vračanje ne dovodi spet do pozabe?
Ne samo da sem spoznal, da sem se jaz (Nietzsche) vrnil v usodni trenutek, v katerem kulminira večnost kroga prav v trenutku, ko mi je bila resnica nujnega vračanja razkrita, ampak v istem trenutku spoznavam, da sem bil drugi, kot sem zdaj, ker sem jo pozabil, da sem, torej, postal nekdo drug, spoznavajoč jo. Ali se bom spremenil in spet pozabil, da se bom nujno menjal čez neko večnost, dokler spet ne pridobim tistega razodetja?«
Kot pravi Badiou: »Nietzschejeva norost je v tem, da bo za svet, v katerem deklarira v tišini in v katerem noben indic ne priča o prelomu na dvoje, za povrh pričel misliti, da ga je tudi sam ustvaril. Da je na nek način na dveh robovih, da je ime ne le tistega, kar naznanja dogodek, ne le ime preloma, temveč končno tudi ime samega sveta.«
Badiou za izhodišče svojega teksta o Nietzscheju vzame postavko, da se »Nietzschejeva singularnost v celoti nahaja v njegovem pojmovanju filozofskega dejanja« oziroma »moči filozofije«, da proizvede dejanje. S tem se lahko strinjamo. Ne moremo pa se strinjati s trditvijo, da Deleuze (poleg Heideggerja) »zgreši Nietzschejevo absolutno singularnost, prav tisto, ki se na koncu izvrši in ukine pod imenom njegove norosti«. In to zaradi tega, ker pri Deleuzu »vhodna vrata« za proučevanje Nietzscheja »tvori vprašanje smisla, medtem ko je bistvo tega dejanja prav to, da je nesmiselno«.
Ampak vprašanje se glasi: ali je smisel po Deleuzu smiseln? V predgovoru Logike smisla lahko preberemo, da Deleuzovo »teorijo smisla« tvorijo »serije paradoksov«: »gre za skup problemskih konstelacij, ki jim ustrezajo meti kock, gre za zgodbe in kraje, za neko kompleksno mesto, neko 'zamotano zgodbo' – in ta knjiga ne predstavlja nič drugega kot poskus napisati logični in psihoanalitični roman.«
Ali je ta roman, ta 'zamotana zgodba', mogoče zgodba večnega vračanja?
Kakšen je smisel večnega vračanja in kakšna je njegova singularnost v Logiki smisla?
»To je smisel kot predindividualna singularnost, kot intenzivnost, ki se prek drugih vrača sebi [ … ] Od intezivnosti k intencionalnosti: sleherna intenzivnost želi samo sebe, meri sama nase, se vrača k lastni sledi in se posnema skozi vse druge. To je gibanje smisla. In to gibanje moramo opredeliti kot večno vračanje [ … ] Pravi subjekt večnega vračanja je torej intenzivnost, singularnost; [ … ] 'Ne ostane mi nič drugega, kot da se ponovno želim, seveda ne kot iztek vseh vnaprej danih možnosti, niti kot ena uresničitev med tisočerimi, ampak kot nek naključni moment, ki v svoji naključnosti vsebuje nujnost popolnega vračanja celotne serije' …
Večno vračanje je skladnost, ki ne dopušča moje skladnosti, je nesmisel, toda take vrste, ki porazdeljuje smisel po divergentnih serijah na celotnem obrobju razsrediščenega kroga – 'norost je namreč izguba sveta in samega sebe v imenu nekega spoznanja, ki nima ne začetka ne konca'«
Foucault pa leta 1970 v svoji recenziji Logike smisla in Razlike in ponovitve zapiše naslednje: »Če je vloga misli teatralično proizvesti fantazmo oziroma s svojo skrajno in enkratno konico ponoviti univerzalni dogodek, kaj je tedaj ta misel drugega kot prav dogodek, ki se zgodi fantazmi, oziroma fantazmatična ponovitev odsotnega dogodka? Z disjunkcijo potrjena fantazma in dogodek sta prav mišljeno in misel; na površino teles umeščata tisto ekstra-bitje, ki ga lahko misli edinole misel; zarisujeta tisti topološki dogodek, v katerem se oblikuje sama misel. Misel mora misliti tisto, kar jo oblikuje in se oblikuje prav s tem, kar misli.«»Skrivnost večnega vračanja je v tem, da nikakor ne izraža neke ureditve, ki bi se vsiljevala kaosu in si ga podredila. Narobe, nič drugega ni kot kaos, moč, ki zatrjuje kaos.«
Komentarji
komentiraj >>