Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SQUERES - VALOVI V JAVNEM PROSTORU LUKE PRINČIČA (3709 bralcev)
Ponedeljek, 10. 12. 2007
IdaH



Klikni za veliko sliko: Luka Prinčič je na samostojni razstavi radijske umetnosti Valovi v javnem prostoru: SQUARES, ki smo jo lahko izsledili z radijskimi FM-sprejemniki na petih lokacijah v centru Ljubljane med 4. in 9. decembrom, predstavil izbor radijskih vsebin. Po eni strani se ukvarja z avdiopredstavnostjo vizualne umetnosti ter s teorijo in zgodovino radijskega medija. Hkrati pa postavlja nekatera temeljna vprašanja identifikacije sodobnega človeka v relaciji z znanostjo, religijo in vlogo, ki jo pri obeh igra zvok oziroma glasba.
Luka Prinčič je na samostojni razstavi radijske umetnosti Valovi v javnem prostoru: SQUARES, ki smo jo lahko izsledili z radijskimi FM-sprejemniki na petih lokacijah v centru Ljubljane med 4. in 9. decembrom, predstavil izbor radijskih vsebin. Po eni strani se ukvarja z avdiopredstavnostjo vizualne umetnosti ter s teorijo in zgodovino radijskega medija. Hkrati pa postavlja nekatera temeljna vprašanja identifikacije sodobnega človeka v relaciji z znanostjo, religijo in vlogo, ki jo pri obeh igra zvok oziroma glasba.

Na vsebinski zasuk smo naleteli že pri prvi majhni digitalni grafiki Klikni za veliko sliko: Andaluzijski pes, ki je bila postavljena v zunanje okno galerije Škuc. Zvok sta oblikovala John Tavener in Antonin Artaud za 16-minutni film Luisa Buñuela in Salvadorja Dalija iz leta 1929. Citiram: »Povem vam, da so ponovno izumili mikrobe, zato da bi nam vsilili novo predstavo o bogu.«

V galeriji Škuc smo si lahko izposodili radijske prenosnike, s katerimi smo iskali frekvenco radijskega oddajnika s kratkim dometom. Oddajnik, ki je bil temeljni del grafike, je deloval v radiju od 10 do 20 metrov, njegovo vsebino pa smo našli nekje zelo nizko na frekvenčni lestvici pri 88 MHz. Kljub izjemno majhnemu dometu oddajnika ni bilo težko poiskati razstavnega zvoka, saj smo med ogabno povprečno zvočno navlako, ki je hreščala v bližini naše frekvence, zelo hitro zaznali intelektu prijeten zvok.

Frekvence malih oddajnikov so bile rahlo nestabilne in so oddajale za normalni radijski spekter manj jasne zvoke. Da nas to ne bi zmotilo, moramo prisluhniti najprej razlogu, ki ga navaja Prinčič. Želel je namreč vzpostaviti prikrivanje zvokov, ki bi ustvarili nenavadno in naključno zvočno sliko. Hkrati lahko prikrivanje razumemo v smislu definicije radijske umetnosti, ki jo postavita Heidi Gruntmann in Robert Adrian.

Ključno pri vzpostavljanju zvočne slike je torej njena variabilnost, saj je odvisna tako od kvalitete radijskega sprejemnika kakor tudi od okolijskih zvokov. Vpliv okolja je bil pri omenjeni razstavi najbolj očiten v prometnem trušču na Poljanski ulici 6, kjer smo spremljali del radijske oddaje Test of Time Stana Brakhaga, ki je govoril o Edgardu Varčseu – očetu elektronske glasbe. Varčse [verez] je postavil popolnoma nove definicije komponiranja v 20-ih in 30-ih, še preden je obstajala tehnologija, ki bi omogočala slikanje notranjega procesa izdelave zvoka.

Pri koncu posnetka naletimo na citat režiserja Ingmarja Bergmana, da je umetnost izgubila svoj kreativni gon v trenutku, ko je bila ločena od čaščenja. Vendar pa avtor oddaje temu nasprotuje z izjavo, da še vedno gre za isto iskanje, saj je postal um umetnika mediator pomenov, ki jih ne razumemo. To je torej tisti vsebinski zasuk na razstavi, ki smo ga že omenili.

Objekt radijske umetnosti je zvok. Prizadevanje za njeno neobjektnost je zato paradoksalno, saj razumevanje objekta ne gre razumeti preveč ortodoksno. Učinkov radijske umetnosti avtor ne Klikni za veliko sliko:
more absolutno nadzirati, zato je vsako gledanje popolnoma enkratno in nihče ne more zamenjati rahlega pršenja dežja ob poslušanju delčka zvoka iz Kieślowskovega filma Veronikino dvojno življenje iz leta 1991 pod krošnjami dreves. Ali kompozicije Nam June Paika iz leta 1977 ob soju cestnih luči.

Prinčič je naletel tudi na ekološko težavo, saj so mini FM-oddajniki in sprejemniki neverjetno hitro požrli baterije. Avtor si prizadeva, da bi jih razvil v avtonomne enote s pomočjo sončnih celic. Vendar je tehnologija za tovrstna naravi prijazna prizadevanja zelo nedostopna. Razstava je bila izjemno ambientalno zvočno doživetje, zato se nadejamo njenega nadaljevanja. Za konec pa prisluhnimo izjavam režiserke eksperimentalnega filma Mreže popoldneva Maye Deren, ki smo jih ujeli nad Starim trgom:



Mestne stereofončke je lovila Ida H.


Komentarji
komentiraj >>