Sreda, 12. 12. 2007
BIGor
Krške The Lift je slovensko klubovje spoznalo pred dvema letoma kot finaliste Klubskega maratona 2005. Takrat so izstopili s svojo zanimivo kombinacijo ostre, na hardkor obrnjene kitare, močnih bobnov in lebdečih, zasanjanih zvokov klaviatur in orgel. Po tem prvem porivu na sceno se je skupina počasi prebijala na sceno in letos prišla do svojevrstnega dosežka, ki nam razkriva glasbeni razvoj tega kvarteta, v katerega je vstopil še opojni saksofon. Žal nimamo dovolj časa, da bi slišali oba albuma, ki ju skupina skoraj istočasno pošilja v naša ušesa. Prvega, ki so ga posneli z italijanskim kolegom, pravzaprav še niso uradno dali iz svojih rok, medtem ko enourno tabletno epopejo Lucidum intervallum že pridno pakirajo v simpatično pakungo. Prav njo bomo slišali v današnji Tolpi bumov. (v celoti!)
* Krške The Lift je slovensko klubovje spoznalo pred dvema letoma kot finaliste Klubskega maratona 2005. Takrat so izstopali s svojo zanimivo kombinacijo ostre, na hardcore obrnjene kitare, močnih bobnov in lebdečih, zasanjanih zvokov klaviatur in orgel. Po tem prvem lansiranju se je skupina počasi prebijala na sceno in letos prišla do svojevrstnega dosežka, ki nam razkriva glasbeni razvoj tega kvarteta, v katerega je vstopil še opojni saksofon. Žal nimamo dovolj časa, da bi slišali oba albuma, ki ju skupina skoraj istočasno pošilja v naša ušesa. Prvega, ki so ga posneli z italijanskim kolegom, pravzaprav še niso uradno dali iz svojih rok, medtem ko enourno tabletno epopejo “Lucidum intervallum” že pridno pakirajo v simpatično pakungo. Prav njo bomo slišali v današnji Tolpi bumov. Žal v okrnjeni, skrajšani verziji.
The Lift je še ena domača skupina, ki nas s svojo glasbo opozarja, da smo v zadnjem času priče preporodu na domači alterrockovski sceni. Nezanimanje založb za nekomercialno navihano godbo so The Lift zaobšli s samoizdajo, kar pa ne pomeni, da imamo opravka z robustnim demoproduktom. Ravno nasprotno!
The Lift so se spustili v igro z Borutom Činčem, ki je kot producent in kot poslušalec neizmerno užival v tem projektu. V to nas prepriča nesuhoparna plošča težkega psihedeličnega rocka na acidu, ki je Činča spomnil na njegove idole, vrnil v mladost, ko se je konec šestdesetih in v zgodnjih sedemdesetih pojil pri bendih, kot je bil Iron Butterfly, ter se razdajal za klaviaturami Buldožerjev, za katerimi je še danes nedotakljiv. K temu ga niso napeljali le opojni zvoki klaviaturista in orglarja skupine, ampak celota kompozicij The Lift, ki od začetkov simpatizirajo z velikani psihedelične rockovske preteklosti, kot so The Doors ali Jefferson Airplane. Z albumom “Lucidum intervallum” so se jim najbližje približali doslej. K temu je svoj ščepec znanja dodal še Činč s producentskim čutom in "touchem". Z njim je zaoblil dosedanjo ostrino te krške skupine, ji odgriznil punkovsko surovost, ki jo je nadomestil z mastnim, kohezivnim zvokom. Iz neobrušenega kamna je preobrazil The Lift v spoliran, detajlno obdelan drag kamen z domačega dvorišča.
Rockovski kvartet The Lift se razvija. Morda zmoti obrušena spoliranost, s katero so se oddaljili od avtentičnega prepleta punkovske neotesanosti, hipijevske zasanjanosti in tripovskega elana. Vseeno pa sta slednji lastnosti ohranjeni, celo poudarjeni in izpostavljeni. Čeprav smo priče retro igram, The Lift niso v regresiji, ampak sprožijo domišljijo in ji dajo dovolj svobode, da jo razvijamo skupaj z njimi. “Lucidum intervallum” je telepatsko in medsebojno raziskujoč album, album v pravem pomenu besede.
pripravil Igor Bašin- BIGor
Komentarji
komentiraj >>