07.00 VKLOP
07.05 BRITOFF
07.15 TOPLA BUNDA
07.30 DIREKTNA LINIJA Z BOGOM
07.45 RŠSTRIP MARJAN
08.05 BRITOFF
08.10 SLOVENSKI REKI IN POTOKI
08.30 NAGRADNO ŠIRJENJE BESEDNJAKA
09.05 BRITOFF + DVA KRONIKA
09.15 AJGUGL
09.30 LARA LINGUA - BELGIJA
Fotografija, ki je zasedla 1. mesto na natečaju Gugl v sekciji morning,
vendar šele po naknadnem pritisku s strani slavnega Enterja. Čestitamo!
TOPLA BUNDA #2 13.12.2007
Danes nas greje Zoran Rambosek z malo ploščo iz leta 1972 izdano pri Jugotonu s skladbama Duh iz diskoteke in Tvoje lažne suze
Pozdravljeni v drugi ediciji tradicionalne oddaje Topla bunda, kjer vam tedensko damo vedeti, da še obstaja upanje za vaša zlomljena srca, in ni ga lepšega zdravila za takšne tegobe, kot je prijetna glasba. Kot obljubljeno pa vas v avizu in v podlagi od sedaj naprej pozdravlja naš idol Dario Pongrac.
Pa kar preidimo na Ramboseka. Prva pesem na plošči nas popelje v mlada leta Zorana. Slišali bomo, kako se je zaradi njegove vere v pomembnost izobrazbe moral spopadati z osamljenostjo in bil hkrati tudi žrtev mladostniške naivnosti. Zato kar za začetek prisluhnimo skladbi Duh iz diskoteke, nato pa beseda več o Zoranu.
//////////////////////////////////////////////////////////////
Zoran nam je zapustil največ skladb, ki pomirijo naše duše, prav v burnih 60-tih in 70-tih. Imel je izoblikovan čut za estetiko, o čemer priča njegova frizura na naslovnici te plošče, z očitnim vplivom, takrat na naših tleh malo komu znanega afro-looka, in podatek, da je bil tudi član žirije na 26. festivalu jugoslovanskega dokumentarnega in kratkometrežnega filma v Beogradu leta '79. Vendar pa v sedemdesetih ni bil več sam v glasbenih vodah. Pridružil se mu je namreč njegov sin – Bojan Rambosek. Skupaj sta posnela mnoge hite, kot je leta '77 izdana Pinki je video Tita. Mali Bojan pa je bil uspešen tudi kot solo izvajalec otroških pesmic. Najbrž bo vsem iz generacije 60-tih zapelo srce, če le omenim eno: Pesma o vuku i ovci, in vrstica iz te pesmi, ki vas bo spomnila na vaša leta z Bambi plazmo med zobmi »čini mi se vekovima, vuk sa ovcom nešto ima«. Zoran je očitno dobro poskrbel, da se njegovi ustvarjalni geni niso porazgubili. Mali Bojan pa je medtem zrasel v sposobnega moža, ki še zmeraj želi pomagati drugim v stiski. Za primer le navedimo, da je leta 2003 v Novem Sadu posredoval kot sekretar Republiškega ministrstva za trgovino in turizem v konfliktu glede lastništva ene izmed trgovin našega podjetja Peko, ki prav tako kot mi poskrbi, da vas na zebe – v njihovem primeru pač v noge.
Toliko torej o Rambosekovem nasledstvu, za konec pa vam pustimo v poslušanje še drugi biser z današnje plošče, kjer Zorana prav tako kot pri prvem spremlja vokalna skupina po imenu »Super grupa«. Mi se slišimo ponovno naslednji četrtek, sedaj pa je čas, da z Zoranom podelite vse vaše hude trenutke, kajti on jih bo z vami v pesmi Tvoje lažne suze.
//////////////////////////////////////////////////////////////
V današnji Topli Bundi vas je grel Zoran Rambosek z malo ploščo iz leta 1972 in skladbama Duh iz diskoteke in Tvoje lažne suze. Z vami pa sem bil Janez Salan – Yassa.
Danes: Krka - in droge!
Sedim takole ob zeleni Krki, ko mimo prijaha en čuden tip. Prosi za cigareto - sva bila zunaj, da ne bo pomote - in beseda da besedo.
“Če ne veste, blagorodje - Vrhovo je dolenjski grad, dve milji od Novega mesta, deset od Ljubljane; leži prav blizu Gracarjevega turna, med Gracarjevim turnom in Ostrasom, precej pod Gorjanci, na lepem in prijetnem kraju, ki rodi obilo dobrega vina, cele gozdove kostanjev, debelejših in boljših od laških, in zraven še najplemenitejše sadje. Kdor se rad sladka z višnjami, ta za svoja usta nikjer tako dobre paše in take množine ne najde ko tu, saj sedita le-tu dve, tri, celo štiri višnje na enem samem peclju.“
O. Ne mi rečt. A res. Kdo pa ste, gospod.
"Frajer iz Medije inu Bogenšperka, Valvasor.po očetu, Janez Vajkard po imenu."
No, to ti je ta dolenjska. Kot v kaki bajki izpod Gorjancev smo padli v sedemnajsto stoletje.
Grad Vrhovo, torej. Če prav vem, se je Valvasor tem gradu vdrugo poročil. A on že nadaljuje:
"Hotel sem vam omeniti, blagorodje, da raste pri tem gradu indijska zel, ki ji na Angleškem in Francoskem pravijo “dutroa“. Ko sem pred dvema letoma, namreč 1687., bil na jesen tukaj, sem jo zapazil pod gradom in se močno začudil, da se je da tu najti. Zato sem vprašal, kako je semkaj prišla, pa mi nihče ni vedel povedati."
Aja? Dutroa? Ta “dutroa” je navadni kristavec. Pa ni indijska, ampak je iz Amerike.
Vajkard se ne pusti motit:
"Ta zel je na Španskem in Portugalskem strogo prepovedana, ker se da iz nje prav kmalu napraviti lek in forma liquida ali sicca (pripravo pa zamolčim, da bi preprečil zlorabo) …"
Ja, to je znano, Vajkard. Če želiš, ti povem besedo ali dve o alkaloidih. Kristavec je strupen, in to zelo.
Janez povzdigne glas in nadaljuje:
"… da se torej napraviti lek, ki človeku, če mu ga le malo daš, tako pretrese in preslepi čute, da pred njim storiš, kar koli hočeš, pa ne bo drugi dan prav nič o tem vedel. Omama in zblodnjava čutov traja 24 ur. Medtem mu lahko potegneš ključe iz žepa, pred njegovimi očmi odpreš skrinje in pisalno mizo, on pa mora pustiti, da z njim delaš, kar hočeš. Ničesar ne opazi in ničesar ne razume."
Torej so ga kar fino znali nucat v tvojih časih, kajne. Vajkard se skloni in mi zašepeče v uho, da se ta zel da tudi v bolj spolzke ino gnjusne namene zlorabiti:
"Tudi z ženskami utegne marsikdo s tem sredstvom storiti, kar mu je všeč, in od njih veliko, da, celo vse doseči. Zato mislim, da ni na zemlji škodljivejše zeli, s katero bi se dalo toliko hudih stvari narediti, čeprav na naraven način."
Hehe … razumem. No, kristavec se še dandanašnji vsake toliko znajde na jedilniku mamilojedov; dostikrat s kar zoprnimi posledicami, ker ga je težko dobro zdozirati. Ponavadi potem munjene petnajstletnike peljejo na izpiranje želodca in so po dnevu dveh čist okej.
Vajkard prikima in pravi: "Ko sem takrat nekaj omenil o nenavadnih učinkih te zeli, so mi povedali, kakšno čudno igro je v tem kraju povzročila pred nekaj leti, namreč leta 1685. Nekaj duhovnih ali menihov je prišlo tja, in, ko so jih vprašali, kakšna zel bi to bila, so odgovorili, da je Foenum Graecum, saj rodi seme, ki je temu čisto podobno."
Ojej, duhovni so zašuštral! Foenum Graecum je ena čisto druga rastlina - sabljasti triplat!
"Tako je, blagorodje! Pa so gospodične v gradu seme pobrale in spravile v dobri veri, da je Foenum Graecum, ki je dobro za konje. Seme pa se je v omari pomešalo z lečo in od te mešanice so dali služinčadi jesti. Ti so vsi skupaj postali nori."
O, madona ...
"Klekljarica se je skazala nenavadno marljivo in zelo prizadevno, metala je klekeljne sem in tja, a vse zmešala."
Itak ...
"Sobarica je pritekla v izbo in na vse grlo vpila: “Glej, vsi hudiči iz pekla prihajajo!“"
"Neki sluga je nesel drva na stranišče in dejal, da mora tu žganje kuhati."
"Drugi je dve sekiri tolkel drugo ob drugo, rekoč, da mora sekati drva."
"Tretji je lezel po zemlji, z usti razgrebal travo in prst ter ril po njej kakor svinja z rilcem."
"Spet eden si je domišljal, da je kolar, in hotel ves les prevrtati in preluknjati. Nato je vzel velik kos lesa, ki je bila vanj vžgana velika luknja; držal jo je k ustom in se delal, kot da bi hotel piti, rekoč: “Zdaj sem komaj prav pokusil (sem komaj nastavil in usta malce namočil), o, kako mi tekne ta pijača!” ...T ako se je dobri dečko z domišljijo napajal iz čisto suhega, prevrtanega kosa lesa in prazne luknje."
"Drugi je šel v kovačnico in vpil, naj mu pomagajo ribe loviti, češ da plavajo po kovačnici kar v gručah."
"Spet drugim je ta norska zel vzbudila druge domišljije ter tako delila razne obrti brez najmanjšega plačila. Uprizorila je pravo komedijo!"
… ja, komedija totalna. Si predstavljam. Služinčad konec 17. stoletja, ki se ji popolnoma zmeša. Po 24 urah pa seveda konec zabave:
"Naslednji dan pa nihče ni vedel, da je tako smešne reči počenjal, ker jim je vse samo po sebi prešlo. Nihče ni hotel niti verjeti niti si dati dopovedati, da je fantaziral; tudi se ni mogel spomniti prejšnjega dne, ko se vendar marsikdo, čeprav se mu je v vročični bolezni bledlo in je imel čudne predstave, po ozdravljenju dobro spominja, kakšne čudne reči so se mu primerile, ko je imel zmedeno glavo in čute.
Še danes so vse osebe žive, ki se jim je tista reč pripetila."
Hja, Vajkard, kaj jaz vem. Najbrž ne.
Vajkar vstane, mi ponudi roko. "Mudi se mi, blagorodje. V čast mi je bilo kramljati z vami. Na snidenje!"
Meni tudi, gospod. Zbogom!
Vajkard odjaha, jaz pa si prižgem nov čik in se vrnem v enaindvajseto stoletje - sede na deblu, nad zeleno, tiho Krko.
Dva kronika
Tokrat smo v rubriki Dva kronika ubrali malce bolj kultivirano obliko pogovora in nismo izkoriščali ne naivnosti, ne (vinjenega) stanja naše male, a ponosne populacije. Preprosto smo poprijeli za telefonski imenik, si izbrali lokacijo in opravili kulturno anketo.
V tokratni ediciji se je naša mrežnica ustavila na štajerski vasici Ruše, znani predvsem po kemijski industriji in proizvodnji umetnih gnojil v času Jugoslavije. Ker pa se bližamo koncu leta in se v tem času v veliki meri posvečamo tudi refleksiji za nazaj, v rubriki pa nas zanima predvsem naša mala podalpska deželica, se je naše vprašanje glasilo, kaj se Rušanom zdi kot največji dosežek Slovenije (torej so nanj lahko ponosni), bodisi v zadnjem letu ali pa skozi celotno slovensko zgodovino.
Seveda ima vsaka medalje dve plati in smotrno je bilo, da smo jih povprašali tudi o naših najbolj sramotnih dejanjih preteklih dni.
Ker pa so Ruše vasica, ki se na vseh hitro dostopnih virih pogosto ponašajo z arheološkimi najdbami iz prazgodovine, Antičnega Rima, imajo pa tudi mitreja, smo malce za šalo vprašali tudi, od kod, po njihovem mnenju Slovenci izhajamo.
Slovenci smo torej resnično v preteklosti nekaj pozitivnih stvari, seveda pa se lahko marsikatere sramujemo. O izvoru pa raje ne bi...
Za povrh pa vam postrežemo še s posnetkom, ki govori popolnoma sam zase.
Komentarji
komentiraj >>