Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 102: Linus Nilsson / Bienale proširenih medija - Beograd / Jakopičeva nagrada (5335 bralcev)
Sreda, 12. 12. 2007
mcolner



V tokratni oddaji Arterija je zaradi terminskih neskladij prišlo do zamenjave predstavljenih prispevkov.
Tako smo se v namene tokratne Arterije, oddaje za sodobne vizualne umetnosti, podali po sledeh pomembnejših dogodkov zadnjih nekaj dni. Maja se je podala v Kiberpipo na predstavitev projekta Linusa Nilssona, ki v svojem tehnološko naprednem projektu I Love My Previous One tematizira izgubljene ljubezni. Ida si je ogledala 1. Bienale Proširenih medija v Beogradu, Miha pa se je podal v Mestno galerijo na
V ponedeljek, 3. decembra, se je v Kiberpipi odprla razstava oziroma instalacija "Ljubim mojo bivšo / ljubim mojega bivšega" avtorjev Vadim-a Dubrov-a in Linus-a Nilsson-a. Oba sta podiplomska študenta digitalnih medijev na gothenburški umetnostni akademiji Valand na Švedskem. Linus Nilsson, ki se je te dni potikal po Ljubljani, je o spregovoril projektu in podal svoj pogled na umetniško produkcijo in svoje delo.

Intervju: Linus Nilsson

Instalacija bo na ogled do 14. decembra v prostorih Kiberpipe.




V ponedeljek 10. decembra se je v ljubljanski Mestni galeriji dokončno zgodila tokrat zapoznela podelitev Jakopičeve nagrade, nagrade za dosežke v polju vizualnih umetnosti. Jakopičeva nagrada se že skorajda štiri desetletja podeljuje ustvarjalcem, ki so v zadnjih petih letih ali v celotni svoji karieri ustvarili pomembne presežke v svojem avtorskem opusu. Priznanje samo je tako izjemno prilagodljivo, saj se morajo biti kandidati za svojo nominacijo prijavljeni s strani fizične ali pravne osebe. V tem smislu se sprašujemo, zakaj je bilo ob takšnih pogojih nominacij zgolj osem?

Ob tokratni podelitvi Jakopičevih nagrad se torej lahko upravičeno sprašujemo po dokaj nejasnem sistemu nominiranja kandidatov, medtem ko je organizacija glasovanja povsem jasna. Priznanje te vrste več kot očitno dokaj stanovsko, saj večino nominirancev predlagajo regionalna Društva likovnih umetnikov, medtem ko pri glasovanju sodelujejo predstavniki Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije, Akademije za likovno umetnost in oblikovanje ter Društva likovnih kritikov. Kot posameznica je nastopila Ana Sluga, mlada umetnica in ena od dobitnic letošnje nagrade Essl, Ana Sluga, ki je kot fizična oseba prijavila enega izmed osmih nominiranih kandidatov.

Jakopičeva nagrada se je tokrat prvič predstavila v novi konstelaciji, z novo gostujočo ustanovo, ki je nadomestila tradicionalno gostiteljico Moderno galerijo, ki se v letošnjem letu ni uspela uskladiti z organizatorji prireditve. Prav ta odpoved sodelovanja je povzročila polletno zamudo, ki jo je prekinil direktor Mestne galerije, Alexander Bassin s rešilnim povabilom, obenem pa je tudi predstavil letošnjega dobitnika Jakopičeve nagrade. Tej selitvi je največ botrovalo nejasno stanje stvari v osrednji instituciji za domačo moderno in sodobno umetnost, Moderni galeriji, ki po skoraj letu dni mahinacij najvišjega vrha Ministrstva za kulturo še vedno čaka na začetek obnove, ki bo nato trajal še vsaj dve leti. Moderna galerija, ki bo v tem času delovala okrnjeno, brez rednega programa ali kakršnekoli nadomestne lokacije, je tako odpovedala skorajda vsake aktivnosti v svojih prostorih.

Nekaj besed o očitnem sporu z Moderno galerijo, sistemu podeljevanja in nominiranja ter letošnjim naborom kandidatov nam je zaupal vodja komisije, gospod Lucijan Bratoš.

Izjava: Lucijan Bratoš

Med letošnjimi nominiranci so že po tradiciji prevladovali povsem klasični ustvarjalci v polju vizualnih umetnosti, skratka avtorji, ki se izražajo v medijih slikarstva, skulpture ali grafike. Kljub temu se je po besedah organizatorjev zgodil velik premik v sledenju novejših, sodobnejših trendov trenutne umetnostne produkcije. Nagrado za življenjsko delo je prejel pionir slovenskega in jugoslovanskega videa, profesor na Akademiji za likovno umetnost, vodja Društva ArtNetLab, kurator in izjemno dejaven umetnik, ki se v zadnjih letih ukvarja predvsem z novomedijskimi umetnostnimi praksami, Srečo Dragan.

Srečo Dragan se je v tandemu z Nušo Dragan v poznih šestdesetih letih pridružil občasno razširjeni ekipi umetniške skupine OHO, ki je redno izvajala skupinske javne akcije v razširjeni sestavi. Ko sta Nuša in Srečo Dragan leta 1969 v video tehniki zamrznila in obdelala delček galerijskega performansa skupine OHO na eni od samostojnih predstavitev v času njihove največje medijske izpostavljenosti, je zaradi same uporabe tehnike ustvaril mejnik v novejši domači zgodovini umetnosti. Video delo Belo mleko belih prsi je preprosta zamrznjena podoba ženskih prsi, na katero je eden od članov skupine z injekcijsko brizgalko kanil kapljico mleka. Srečo in Nuša Dragan sta v tedaj revolucionarni tehnologiji ustvarila eno uro trajajoč eksperiment, ki sta ga kasneje nadgradila v svojem nadaljnjem video udejstvovanju in tako postala sinonim zgodnje videastične produkcije. Na začudenje marsikoga na sami prireditvi ime Nuše Dragan ni bilo izusteno niti enkrat, kar pomeni, da je zgodovinski spomin spet prikril in izpljunil na smetišče pozabe naslednje ime domače novejše zgodovine umetnosti. Teh imen pa je v slovenskem prostoru vse več in več.

V kontekstu skupine OHO se je vselej vredno vprašati po pomanjkljivi umeščenosti njihovih kratkih filmov v zgodovino sodobne domače umetnosti v relaciji do prvega video dela. Kratki filmi, ki so nastajali v režiji snemalca Naška Križnarja, so kljub preprostejšemu mediju vsebinsko in formalno izjemno pomembni. Kratki eksperimenti, bodisi igrani bodisi v povsem prostih formah, ustvarjeni kot dokument posamezne akcije, so ogledalo predvsem zgodnejšega časa delovanja te verjetno najpomembnejše domače konceptualne umetniške skupine v pravem pomenu besede, ki je kljub tehniki snemanja na filmski trak postavila dejanske temelje umeščanja gibljivih slik v polje likovnih umetnosti. Filmi skupine OHO so v relaciji do prvega video dela kljub vse večji prepoznavnosti za vselej ostali manj opažen segment njihove bogate celostne produkcije.

Srečo Dragan je v sedemdesetih in osemdesetih letih v tandemu z Nušo Dragan, ustvaril mnoga zaključena video dela, zaradi česar je ostal eden bolj prepoznavnih tovrstnih avtorjev v okvirih jugoslovanskega in kasneje slovenskega prostora. Od začetka devetdesetih let je delal sam, pod lastno blagovno znamko svojega imena in se počasi začel potapljati v polje novih tehnoloških možnosti v umetnostni produkciji. Video produkcijo je v veliki meri zamenjal za raznorodne ustvarjalne, znanstveno pogojene prakse, za kar je bil deloma tudi odlikovan s strani Akademije za likovno umetnost in Inštituta Jožeta Štefana.


Ob tej priložnosti se zopet postavlja vprašanje, ali je odkritje tako imenovanih novih medijev leta 2007 s strani komisije Jakopičeve nagrade res takšno razodetje. Jasno je namreč, da se tovrstne umetniške prakse v domačem prostoru pojavljajo že mnoga leta, tako da s pionirskostjo tega področja ne gre pretiravati.

Leta 1969 je televizijski scenograf Jože Spacal v sodelovanju s tehnično službo inštituta Jožeta Štefana verjetno ustvaril prvo večmedijsko inštalacijo, nekakšen estetiziran stroj, ki proizvaja slike, tako zamrznjene kot gibljive, se poigraval oscilatorji in zgodnjimi računalniškimi programi. Konec sedemdesetih let je Miha Vipotnik eksperimentiral z videompreko strukture elektronske slike. Prav tako so zgodnji spletni umetniki in novomedijski eksperimentatorji kot so Vuk Æosić ali Marko Peljhan že v začetku devetdesetih uspeli spoznati slasti in radosti razširjenih možnosti prezentacije in produkcije umetnosti.

V prvem nadstropju Mestne galerije se je tako zbralo lepo število obiskovalcev, ki so kljub slabemu medijskemu obveščanju našli na to prireditev. Kljub temu, da so organizatorji prvič v zgodovini nagrade pustili prosto pot tudi drugačnim ustvarjalnim načinom, se niso mogli znebiti komornosti celotnega programa. Ob predstavitvi delovanja Sreča Dragana v zadnjih nekaj letih, ko je avtor zašel v polje razširjenih medijev, je kot popolni antipod tehnološko naprednim skicam, shemam in dokumentacijam interaktivnih projektov deloval glasbeni vložek ob začetku slavnostne podelitve.

Na lutnjo odigrana kompozicija je bila kot v posmeh neusklajenosti, manku scenografske domiselnosti in generacijske neusklajenosti različnih polj sodobne vizualne umetnosti. Ta deloma ostaja na nekakšni akademski ravni, ki je pogojena z velikimi avtoritetami domače kulturne politike, na drugi strani pa ji za približevanje drugačnim umetnostnim praksam, prepoznavanju in zgodovinjenju inovativnih pojavov ter utemeljevanju pionirskosti manjka malce občutka in relevantnosti.

Srečo Dragan kot nedvomni pionir video umetnosti v domačem prostoru je tako ob skorajšnji štiridesetletnici pojava tega medija tudi na domači sceni dobil zasluženo priznanje. Ob takšnem tempu bodo v današnjem času bliskovito napredujoče možnosti produkcije ostale morda popolnoma neprepoznavne, vsaj v domačem prostoru, katerega percepcija se le počasi pomika na poti prepoznavanja nekaterih že davno splošno uveljavljenih medijev v polju umetnosti, ki pa kljub temu še vedno počasi capljajo za svojimi klasičnimi brati. Kljub vsem opazkam pa je moč pripomniti, da ni nikdar prepozno, tudi v primeru Jakopičeve nagrade ne, čeprav je z dvajsetletno zamudo uspela prepoznati razširjene prostore in medije umetnosti.




V Beogradu od 3. do 23. decembra poteka Prvi mednarodni bienale novih medijev imenovan tudi “Oktopus”, na katerem se bo predstavilo več kot 120 razstavljalcev, plesalcev in drugih avtorjev. Program je sestavljen predvsem iz video del, eksperimentalnega filma, umetniških performanskov in eksperimentalnega teatra, vizualno likovnih razstav z inštalacijami, interaktivnimi postavitvami, objekti, fotografijami. V program bienala pa so vključena tudi predavanja in posveti.

Umetniška praksa, ki jo poznamo kot multimedija ali novi mediji je pojem, ki izhaja že iz časa starih in novih avantgard. Organizatorji bienala omenjajo zgledovanje po gibanju Fluxus, neo-fluxus, konceptualni umetnosti, body artu, digitalni in interaktivni umetnosti, robotiki, biokemijskih eksperimentih in ostalih usmeritvah sodobne likovne umetnosti in tehnologije.

Pobudnica bienala je umetniška direktorica Biljana Biba Vičković, ki si želi, da bi z bienalom oblikovala novo platformo za sodobno umetniško prakso, zato je bil osnovni program razdeljen na video, performanse, razstave in debate. Organizatorji so se osredotočili predvsem na predstavljanje umetnikov mlajše generacije, ki se ukvarjajo s kombiniranjem različnih medijev. Glede na zatohlo akademsko okolje, ki vlada v Beogradu, je pričujoči bienale zelo revolucionaren in je naletel na mnoge kritike. Predvsem iz strani institucij, čeprav mu je pri iskanju prostorov za izvedbo programa priskočilo na pomoč Združenje likovnih umetnikov Srbije. Razmere so torej skrajno razdeljene na konzervativne in progresivne ustvarjalce.

Bienale si tako prizadeva vzpostaviti dialog med temi strujami, hkrati pa omogočiti avtorjem, da bi pri ustvarjanju medmedijskih projektov naleteli na plodnejša tla. Bienale se preživlja praktično brez finančnih doklad, zato je vseh osem lokacij, omogočilo izvedbo programa brez najema prostora. Različni deli bienala se odvijajo na lokacijah, ki se programsko ukvarjajo s posameznimi segmenti sodobne umetnosti. Tako so v Rexu predvsem predstave in performansi, v umetniškem paviljonu »Cvijeta Zuzorić« je osrednja vizualna razstava. V galeriji O3one [beri: Ozon] so razstavljene predvsem interaktivne inštalacije.

Na Arhitekturnem faksu so poleg obsežnih debat in tribun razstavljena dela študentov na temo »Spajanje disciplin skozi umetnost in tehnologijo« ter »Vloga masovnih medijev danes«. Na področju teorije bodo v okviru predavanj govorili o različnem razumevanju novih medijev in o povezovanju tehnologije, oblikovanja in masovnih medijev v sodobni družbi. Poskušali bodo zakoličiti nekatere zgodovinske ločnice in različni razvoj multimedijske umetnosti na mednarodni sceni.

V prostorih galerije District v Muzeju uporabnih umetnosti potekajo predvajanja in fotografske razstave. Vsem, ki ste ga kdaj žurali v Beogradu, znani Plastik pa gosti VJ in DJ predstave. Prvi dogodek je bila otvoritev razstave v Galeriji New Moment. V ličnih prostorih organizacije, ki se ukvarja tako s publiciranjem, galerijsko dejavnostjo kot z oglaševanjem so razstavljena dela sedmih avtorjev od katerih izstopajo predvsem stripovsko realističen kip Milorada Mića Stjačića Michela Jacksona z naslovom »Džekson protiv Njutna« v naklonu 45 stopinj, v vsem znani rumeni obleki s klobukom. Čeprav je kip iztrgan iz konteksta in nikakor ne komunicira z ostalimi deli, je zelo zabaven in včasih je to tudi dovolj. Tako tehnično kot vsebinsko naivno pa izpade photoshop fotografija Mila Jelena Deca naše budučnosti. Na fotko industrijskih dimnikov, iz katerih se bohoti dim, sta z izredno okornostjo nalepljena dva otroka.

Razstavo pa odlikujejo tri video dela mlajših Srbskih avtorjev. Anđela Grabež je razstavila kratek video z naslovom »Hard man's work« v katerem izseke mišičnega telesa pospremi s citatom »You got to love your work to be successful…« in tako naprej. Nataša Teofilovič predstavlja video BELO, v katerem z raziskovanjem video medija in vnosom flash animacije, ki jo kombinira s statičnimi posnetki senc, razkriva morasto ozračje. Animacija predstavlja belo žensko obleko, ki jo razbija s sencami. S tem postopkom izniči romantično predstavo o poroki, ki jo bela obleka namiguje.

Tretji video je dokumentaren ali bolje rečeno dokument perforansa, ki se je zgodil Indoneziji. Predstavlja bizaren odnos med človekom, strojem in naravo. Performer okoli zračnic rabljenega mopeda splete venec iz rdečih vrtnic. Postavi ga na kvadraten kubus, na katerem je na debelo raztresen črn neoluščen riž. Z mopedom, ki se v trušču vrti v prazno razmeče riž in vrtnice na vse strani. Potem odmakne kubus in na sredini nastane velik čist kvadrat. Z vrtenjem mopeda na koncu iz kvadrata nariše velik črno rdeč krog. V tej akciji lahko prepoznamo nekatere dimenzije dekonstrukcije likovnega polja, hkrati pa nam ponudi bogat asociativen spekter za interpretacijo. Saj se vedno lahko igramo z estetskimi pomeni vrtnic, eksistencialnim pomenom riža in vlogo, ki jo pri tem igrajo stroji. Video je posnela Ivana Stojković.

Čeprav naj bi bil bienale mednarodni, so večinsko zastopani kar domači umetniki, čemur botruje tako pomanjkanje financ, kakor tudi velika potreba domačih avtorjev, da predstavijo svoje delo. Ekskluzivni gost bienala je priznani francoski risar, stripovski umetnik in filmski režiser Enki Bilal, ki se je rodil leta 1951 v Srbiji kot Enes Bilalović in živi v Franciji že od zgodnjega otroštva. Predstavil je projekt »Kinomonster«, ki je remix njegovih treh predhodnih dolgometražnih filmov – Bunker Palas Hotel, Tiko Mun in Nesmrtna. Bilal v svojih filmih uporablja retro-futuristični in bleščeči univerzum. Iz svojih likov pa napravi kulturne anti-heroje, ki živijo v turobnem ozračju hladne vojne.

Bienale je še precej v povojih, zato organizacijsko ne poteka popolnoma po maslu, je pa njegova odlika, da je pripravila k sodelovanju mnoge institucije, ki sicer brani vsaka svoj vrtiček. Čeprav je glavnina programa izredno kvalitetna in pestra pa se niso izognili nekaterim bizarnim turbo spodrsljajem, kot je bil na primer karaoke movie party »A star is Born« v klubu Plastik. Fušanje ob karaokah je že tako dovolj grozno, omenjene karaoke pa so nastopajoči namesto z razgibavanjem razglašenih glasilk izvajali s polomljenimi plesnimi gibi na temo Brilliantine ali Dirty Dancing. Zares izreden 80's Trash.

Danes se bo v okviru bienala odprla tudi retrospektivna razstava slovenskega tandema Eclipse z naslovom Total Eclipse z uvodnim performansom Spectrum Magenta. Napovedani sta kot zvezdi slovenske umetniške scene in temu lahko samo zadovoljno kimamo. Upamo, da bodo Eklipsovke uspele zablesteti v vsem svojem kiču, kljub temu da je Srbska publika kiča še kako vajena. Bienalu novih medijev pa želimo uspešno delovanje in nasvidenje čez dve leti.



S strani ekipe tokratne Arterije je bilo to za danes vse, lep pozdrav in na slišanje zopet zadnjo sredo v mesecu decembru, ob isti uri, na valovih Radia Študent. Oddajo so vsebinsko pripravili Miha Colner, Ida Hiršenfelder in Maja Lozič, za tehnično izvedbo je poskrbel Jure, brala pa sva Polona in Matjaž.




Komentarji
komentiraj >>