Sreda, 12. 12. 2007
Julija_sa
V Sloveniji se v zadnjem letu zdi, da je dozorel čas, ko ponovno postaja aktualno branje in razmišljanje o delu politične filozofinje ter mislice Hannah Arendt. Lansko leto ji je bilo namreč posvečeno Mesto žensk in vmes sta bili v slovenščino prevedeni ter izdani dve njeni deli: Med preteklostjo in prihodnostjo ter Eichmann v Jeruzalemu. Simptomatično je tudi, da je temeljni predmet letošnje Delavsko–punkerske univerze koncept totalitarizma, ki prav tako ne more mimo dela Hannah Arendt, Izvori totalitarizma. V Sloveniji se v zadnjem letu zdi, da je dozorel čas, ko ponovno postaja aktualno branje in razmišljanje o delu politične filozofinje ter mislice Hannah Arendt. Lansko leto ji je bilo namreč posvečeno Mesto žensk in vmes sta bili v slovenščino prevedeni ter izdani dve njeni deli: Med preteklostjo in prihodnostjo ter Eichmann v Jeruzalemu. Simptomatično je tudi, da je temeljni predmet letošnje Delavsko–punkerske univerze koncept totalitarizma, ki prav tako ne more mimo dela Hannah Arendt, Izvori totalitarizma.
Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je šestega decembra v sklopu ciklusa Kultura sožitja potekalo predavanje profesorice Helgard Mahrdt, ki nam je osvetlila nekaj ključnih konceptov, s katerimi se je v svoji politični misli ukvarjala Hannah Arendt. Helgard Mahrdt je sicer filozofinja, ki predava na univerzi v Oslu, kjer tudi pripravlja obsežno monografijo o Hannah Arendt.
Eden najpomembnejših konceptov, s katerimi se je ukvarjala Hannah Arendt, je seveda totalitarizem. Profesorica Mahrdt nam je razložila, kakšna je distinkcija med totalitarizmom in tiranijo:
Z vprašanjem zla, ki ga ne odtehta nobena kazen, a mora biti kaznovano, se je Hannah Arendt ukvarjala tako v delu Izvori totalitarizma kakor tudi v zborniku člankov Eichmann v Jeruzalemu, ki je pred kratkim izšel v slovenskem jeziku pod okriljem Študentske založbe. Prav to njeno delo je sprožilo veliko kontroverznosti in posledično tudi to, da so Hannah Arendt marsikateri judovski krogi izločili. Tukaj svoje razumevanje zla premakne iz osi radikalnosti na os banalnosti, pri čemer je potrebno vedno znova opozoriti, da je bil »banalen« storilec, ne pa samo udejanjanje zla.
Ena od predpostavk jeruzalemskega sodišča, ki je Eichmannu sodilo, je bila, da je obtoženec monstrum brez primere. V nasprotju s sodiščem je bila Hannah Arendt mnenja, da se je v primeru holokavsta zgodil zločin nad človeštvom in ne genocid nad Judi, za kar je bilo Eichmannu tudi sojeno. O Eichmannu pa je menila, da gre za »navadnega« človeka, ki ni bil sposoben razmišljati s pozicije drugega. Vse dogajanje v drugi svetovni vojni je namreč večinoma spremljal s perspektive svoje kariere uslužbenca totalitarne vladavine, znotraj katere je odvečnost ljudi postala »normalna«. Zločine, ki jih je zagrešil, tako ni zagrešil zaradi svoje domnevne monstruoznosti, temveč zaradi »ne-mišljenja« v situacijah, kot pravi Arendt, v »katerih je človek sposoben udejanjiti peklenske domisleke, ne da bi mu nebo padlo na glavo in ne da bi se mu tla odprla pod nogami«.
Kako je Eichmann v videnju Hannah Arendt deloval, nam je pojasnila profesorica Helgard Mahrdt:
Ali je po mnenju Hannah Arendt možno odpustiti za dejanja, kot je množični poboj?
Politično teorijo Hannah Arendt se velikokrat poimenuje teorija državljanstva. Za to teorijo je pomembno, da politika ni razumljena zgolj kot instrument določene oblasti, kjer je delovanje v smislu politike omejeno zgolj na »politične profesionalce«. Politiko Hannah Arendt razume veliko bolj široko, in sicer kot interakcijo ter presojanje v javni, torej politični sferi življenja med vsemi javno delujočimi individuumi, ki v tej sferi šele postajajo svobodni državljani.
Za teorijo državljanstva je pomembna tudi ločitev med javno in zasebno sfero življenja, pri kateri po mnenju Helgardt Mahrt Hannah Arendt brezkompromisno vztraja:
Neracionalne strasti in tudi politiki v javnem prostoru nimajo po mnenju Hannah Arendt kaj iskati, temveč spadajo predvsem v zasebnost. Zakaj, nam je razložila Helgardt Mahrdt:
Tudi v Sloveniji si »poklicni politiki« in druge »interesne skupine« vztrajno prizadevajo krčiti javni politični prostor, znotraj katerega je prebivalcem, praviloma zgolj državljanom, kvečjemu vsakih nekaj let na volitvah pripuščeno oddati svoj glas med seboj vedno bolj podobnim in sorodnim strankarskim agendam.
Takšno razumevanje političnega pa se s svetlobno hitrostjo oddaljuje od razumevanja Hannah Arendt, ki izhaja iz nepredvidljivosti delovanja vsakega posameznika, ki lahko svojo svobodo in nesvobodo izkusi šele v občevanju z drugimi in glede na drugega, torej na področju političnega in lastnega ravnanja, onkraj same nujnosti življenja, skrbi za njegovo ohranitev ter zgolj formalne demokratične postopke. To pa predpostavlja pluralnost ter vključevanje vseh, ne le nekaterih, formalno »izbranih«. Prav zaradi tega pa je branje in razmišljanje o delu Hannah Arendt danes pomembno.
Predavanju in mislim Helgardt Mahrdt o Hannah Arendt je v modri dvorani Filozofske fakultete pozorno prisluhnila Julija S.
Komentarji
komentiraj >>