07.00 VKLOP
07.05 BRITOF
07.15 TOPLA BUNDA
07.30 SLOVENSKI REKI IN POTOKI
07.45 RŠ STRIP MARJAN
08.05 BRITOF + DVA KRONIKA
08.20 NAGRADNA IGRA
09.05 BRITOF
09.10 AJGUGL
Povezava do prejšnjega (12.12.07) Četrtkovega jutranjega programa: -KLIK-
TOPLA BUNDA #3
Današnja predbožična Topla bunda prinaša tople ritme Mladena Kozjaka z malo ploščo iz leta 1979 izdani pri nam dobro poznani založbi Suzy
Lepo pozdravljeni v minutkah jutranjega programa, ki vas bodo v tem mrzlem, mrzlem jutru segrele ne samo do kosti, ker to zna vsak termofor, ampak do srca. V naši družbi pa je Mladen Kozjak, ki je s svojim žametnim basom več kot primeren za ta predbožični čas.
Mislimo, da bomo marsikomu danes porušili prepričanje, ki se ga je navzel v otroških letih in se glasi: Pamet je boljša kot žamet. V to trditev boste podvomili že v prvi skladbi, ki se imenuje Naša ljubav još je živa. Skladbo začne v Combrayevskem stilu, saj mu pogled na reko in zvon prikliče njegovo mrtvo ljubezen. Ta pred nami naenkrat zaživi in Mladen ni več sam. Posebno izpovedno moč ima govorni del v drugi polovici pesmi, kjer Mladen doživi regresijo v otroštvo. Z umirjenimi besedami nam da slutiti, da je kot majhen otrok preživel psihozo, saj nam zaupa, kako se je pogovarjal - med drugim tudi z dežjem in oblakom.
Zanimiva je tudi vrstica: znam da ću opet biti dječak koji te voli kao cvijeće proljetno, ki postavi vprašanje: katere cvetlice je mislil? Oziroma, ali je bil že dovolj star, da si je predstavljal Fuk – sije? Pa prisluhnimo.
////////////////////////////////////////////
To je bila Naša ljubav još je živa. Zvedeli pa smo, da se je Mladen Kozjak letos poleti na vrtu svoje hiše poskušal ubiti z ročno bombo. Vendar pa smo na našo in vašo, in pa seveda tudi Mladenovo srečo, kasneje tudi ugotovili, da je bil to nek drug Mladen Kozjak. In tudi ta je imel srečo, saj je samomor preživel – seveda če je preživetje samomora sreča.
Naš Mladen pa po neuradnih virih dela v enem izmed frizerskih salonov v slovenski hokejski prestolnici, saj naj bi ga neka jeseničanka prepoznala prav na naslovnici s plošče, ki jo predstavljamo danes.
Sedaj pa prisluhnimo še drugi sladbi s plošče. Če ste se spraševali, kateri verski skupnosti je pripadal Mladen, vam lahko povemo, da ne vemo. Lahko pa vam zagotovimo, če ste slučajno ugibali, da ni bil mormon, saj je sedaj na vrsti skladba Jedina žena na svijetu.
/////////////////////////////////////////////////
V dogmo Pamet je boljša kot žamet smo v današnji Topli bundi močno podvomili s pomočjo žemetnega glasu Mladena Kozjaka in njegovih skladb Naša ljubav još je živa in Jedina žena na svijetu, ki ju najdete na mali plošči izdani leta 1979 za založbo Suzy. Z vami pa sem bil Janez Salan – Yassa.
Slovenski reki ... ... in potoki!
Danes: Kamniška Bistrica - in pravo!
Bila je temna noč. Okej, ni bila temna. Polna luna je sijala in takrat ga ni lepšega kot sprehajati se ob šumeči Kamniški Bistrici. Tudi oni dan sem to počel, ko nenadoma zaslišim hlipanje. Nekdo je v stiski! Hajdi na pomagaj!
Zavijem takole okoli enega debla, ko ga zagledam. Starec, majhen, plešast, leži na skali vznak, gleda v nebo in – joka. Opa. Kaj pa je z gospodom, da jočejo?
Niksferšten,
mi pravi med dvema hlipoma. Ponudim mu roko in se mu predstavim. On se vzravna, solze mu tečejo po licih, in reče:
Ich bin Jürgens. Martin Jürgens.
Potem se spet ozre v Luno in hlipa naprej. O madona. To je on.
Vem, da ničesar ne morem storiti, pa nadaljujem s sprehodom v mesečini. Misli pa mi odtavajo do enega bolj čudnih pravnih primerov v zgodovini. In to krepko v zgodovini.
Začne se s Friderikom Velikim, pruskim kraljem. Veliki je bil leta 1756 v veliki krizi. Sedemletna vojna je bila pred vrati, kralj pa se je moral kregat s tisoč in enim velikašem ene od preštevilnih nemških državic in je imel vedno manj ljudi, na katere se je lahko zanesel.
Na prusko-saški meji so se junija tistega leta začeli incidenti, ki so primorali Friderika, da je začel razmišljati o invaziji. Za dobro invazijo rabiš dosti podatkov o vsem mogočem, podatke pa dobiš tako, da kartu čitaš, seljaka pitaš.
Tedaj pride jezen pomorjanski kmet Aul Jürgens do pruskih vohunov in jim razloži par stvari. In vohuni strmijo, ker ne morejo verjeti, kakšne kvalitetne podatke dobivajo. Ko vse povejo poveljnikom, začnejo še ti strmeti. Ko za vse skupaj izve vrhovni maršal, se mu začne sladko smejati in gre do kralja.
Kralj je res navdušen. Takoj hoče spoznati srčnega kmeta, da ga po kraljevsko nagradi.
No, to so bili še tisti fevdalni časi, ko ti je cesar, če si zanj naredil resnično kaj dobrega, dal hčerko za ženo pa grad pa zemljo. Tudi Friderik je to počel, samo na žalost za našega Aula kar preveč. Fevdalnih posestev in raznoraznih titul je tako rekoč – zmanjkalo.
A Friderik ni bil zastonj Veliki. Pokliče Jürgensa k sebi in ga po izdatni večerji povabi na sprehod po vrtovih palače. Bil je čudovit julijski večer, nad njima je sijala luna, zvezde so se bleščale, v zraku vonj sveže pokošene otave ...
In reče Friderik: "Jej, Aul, nevem kako nej se ti zahvalim." Aul v zadregi odvrne:
"Joj, vaša neverjetna prevzvišenost, sej ..."
"Mošnje zlata boš dobiu itak, pa odlikovanje, pa kraljevo hvaležnost ... sam moram ti dat kej bol resnga."
"Eh, milost presvetla, pa sej ni treba ... jest ..."
"Za grofa te hočem nardit, sam ne vem kako. Kaj bova nardila?"
Aul se zazre najprej v konice svojih kmečkih čevljev, nato v nebo. Friderik sledi njegovemu pogledu ... in zagleda veselo debelo – Luno.
In Veliki kralj da nemudoma poklicati pisarja. Tole je zapisal:
"Friderik II. Hohenzollernski, po milosti božji blablabla, höchstpersönlich na svitlo daje tale dokument, s katerim se Aul Jürgens v znak visokega spoštovanja in za veliko zahvalo naredi za grofa. Hkrati mu s taistimi močmi, ki jih imam kot kralj, in zaradi taistih vzrokov z božjo pomočjo v trajno last in posest izročam – Luno. V Berlinu, 15. julija 1756, blabla, Friderik."
In je Aul Jürgens postal grof Selenski, gospodar lune.
Nekaj generacij kasneje sedi Martin Jürgens, Aulov praprapra ... pravnuk pred televizijo, zgroženo. Gleda namreč tole:
Vse človeštvo zadržuje dih, ko se Neil Armstrong spušča po lojtri in je na tem, da postane prvi človek na Luni. Vse človeštvo misli, da je to kul – razen našega Martina.
Hudič Armstrongov po njegovi zemlji (okej, luni) hodi! Trespassing!!!
Pa to še ni vse – malo zatem hodi po luni še Aldrin, pa v naslednjih letih še par bizgecev. Eni se celo vozijo po Jürgensovi posesti. Mater!
Tako Martin Jürgens gre in toži NASO, pa astronavte, pa Ameriko pa vse. Kot exhibit A predloži listino Friderika Velikega. Sodišče v Houstonu tožbo zavrže. Sklicevali so se na neki Outer Space Treaty.
Martin Jürgens je danes upokojen. Le redki vedo, da je stari, simpatični možic v resnici Mondgraf, po milosti božji in s kraljevim odlokom ponosni lastnik našega naravnega satelita.
In vsakič, ko vzide Luna, mu privrejo solze na oči.
Tako je bilo tudi oni dan, ko je Kamniška Bistrica šumela v mesečini in dušila njegove hlipe.
Dva kronika!
Pozdravljeni pri poslušanju rubrike Dva kronika!
Predprazničen čas nas je tokrat zagrabil za žrelo, kot bi volk malo ovčico in tako smo se po tokratne izjave odpravili kar v ljubljansko Gromko na Metelkovo.
Tam smo našli celo kopico ljudi, ki je bila prav praznično prešerne volje in le te smo se hitro nalezli tudi sami. Tako smo se po »semi-treznem« premisleku odločili, da vas tokrat ne bomo morili z Slovenijo in Slovenci, temveč se bomo raje posvetili v kratkem prihajajočemu božiču, ter poskušali pri tem biti simpatični, predvsem pa jedrnati. Kljub temu pa se nam, zaradi forme rubrike Dva kronika, ni uspelo izogniti temu, da prvega vprašanja ne bi zastavili tako, da ne bi ponujal karseda veliko število odgovorov. Kdo po torej, po vašem mnenju, najbolj vesel letošnjega božiča.
No vidite. V decembrskem času ljudje torej ne razmišljajo o tem, koliko denarja bodo na račun božiča zaslužili kapitalisti, niti kdo je recimo zmagal na volitvah, ipd. Če pa ob prvem vprašanju že najprej pomislite na svoje bližnje, je bilo naslednje vprašanje naravno, saj je prav, da ob takem prazniku mislite tudi nase.
To in pa vesele prihajajoče praznike, vam želimo tudi mi! Za konec poslušajte torej odgovore na vprašanje, kaj bi si zaželeli za božič, če bi Božiček res obstajal.
Komentarji
komentiraj >> Re: ČETRTKOV JUTRANJI PROGRAM
peter studnicka [20/12/2007]
ja res huda zgodbica. Sej ste ze zadnjic gruntal kako je ta Armstrong res car k je najprej full trobento igral pol je sel prvi na luno in nato se sedemkrat zmagal na turu pa se raka prebolu mislm noro zdej pa se negorljivi stropi kam gre to.
odgovori >>