Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
"FOTOGRAFIJE", sreda 19-12-2007 ob 16.00 (3740 bralcev)
Sreda, 19. 12. 2007
IdaH



Klikni za veliko sliko: Po lanskoletni fotografski razstavi Intimno v koprski galeriji Loža, ki jo je oblikoval kustos Vasja Nagy, letos nadaljuje raziskovanje omenjenega medija z razstavo Fotografije. Predstavlja dela devetih avtorjev, ki se ukvarjajo z vsebinami tega medija v sodobni umetniški praksi. Razstava z zelo preprostim naslovom je posvečena analizi postopkov, s katerimi avtorji razgrajujejo medij. Ne ukvarjajo se z enoznačnim slikanjem realnosti, temveč s problemi, ki jim jih zastavlja sodobna družba.
Klikni za veliko sliko: Po lanskoletni fotografski razstavi Intimno v koprski galeriji Loža, ki jo je oblikoval kustos Vasja Nagy, letos nadaljuje raziskovanje omenjenega medija z razstavo Fotografije. Predstavlja dela devetih avtorjev, ki se ukvarjajo z vsebinami tega medija v sodobni umetniški praksi. Razstava z zelo preprostim naslovom je posvečena analizi postopkov, s katerimi avtorji razgrajujejo medij. Ne ukvarjajo se z enoznačnim slikanjem realnosti, temveč s problemi, ki jim jih zastavlja sodobna družba.

Najbolj nazorno lahko to trditev ponazorimo z delom avstrijskega umetnika Güntherja Selicharja, ki je z digitalnim aparatom za infrardečo svetlobo fotografiral ugasnjen televizijski ekran. V različnih fazah ohlajanja ekran oddaja povsem nov toplotni barvni spekter, ki nam ga je avtor prikazal v printih velikega formata. Postopek razkriva očesu nevidno sevanje električne naprave oziroma televizije, ki sicer s svojimi vsebinami v prvi vrsti služi konstrukciji navidezne realnosti.

Sorodni postopek si je prilastil tudi Andraž Beguš z digitalnimi posnetki znotraj realnosti znane računalniške igrice Grand Theft Auto. Snap-shot posnetki se na prvi pogled zdijo kot manipulirane fotografije realnosti, vendar zelo kmalu ugotovimo, da je na njih neka motnja. Serija fotografij nas zelo neposredno navaja na vprašanje, če ni pravzaprav vsaka realnost del nekega geopolitičnega konstrukta, ki ni nič bolj realen od računalniške igrice.

Na razstavi lahko zaznamo nekatere tradicionalne fotografske motive, kot so krajine, mestne krajine, portreti, tihožitja. Vendar jih avtorji postavijo v nov kontekst do te mere, da postane njihov prvotni motiv skoraj nerazpoznaven. Tako Katarina Sadovski s tremi črno-belimi diptihi opustošenih krajin pristopa k fotografiji na praktično slikarski način. Po dve krajini je postavila skupaj vertikalno, kakor da zrcalita ena drugo. S tem je iz tehnično dovršenega, pa vendar zelo klasičnega posnetka krajine oblikovala povsem drugo realnost, ki se ukvarja z relacijami slikarskih površin.

Podoben »slikarski« učinek je želela doseči tudi nemška fotografinja Jennifer Scales, vendar bolj v smislu action-paintinga. Fotoaparat je uporabljala kot čopič in v momentu, ko je pritisnila na sprožilec, je zabeležila svojo akcijo. Rezultat so zabrisane krajine, ki pa kljub zanimivemu postopku ostajajo nekoliko preveč zveste osnovnemu motivu zelenega travnika in zato ne zabeležijo popolne abstrakcije, ki bi jo ob tem postopku skoraj pričakovali.

Najbolj radikalno pa je v svoj medij posegla Bojana Tomše s filigransko serijo Cutting slides. Šest svojih 6x6 diaposnetkov je razstrigla na stotine drobnih koščkov in jih ponovno sestavila v popolnoma novo realnost. Sam učinek bi lahko sicer dosegla tudi z računalniško obdelavo, vendar pri tej seriji nikakor ne gre za končni rezultat. Ampak prav za boleč postopek destrukcije uspelih posnetkov, ki jih fotografi varujejo kot punčico svojega očesa. Gre torej za razmerje med originalom in reprodukcijo.

Z odnosom med posnetkom realnosti in načinom reproduciranja se ukvarja tudi Bojan Radovič s skeniranimi posnetki stene hiše, v kateri živi. Povečava v obliki foto tapete, ki jo vidimo v galeriji, je približno 1 proti 10. Vendar nikakor ne daje takega vtisa. Kljub temu da je ob fotografiji legenda z razmerjem povečave, nas posnetek zavede in občutek imamo, da gledamo posnetek 1 proti 1.

Na razstavi se srečamo še z dvema avtorjema, za katera lahko pogojno trdimo, da snemata portrete. Hrvaška fotografinja Romina Dušić na velikih formatih snema zamegljene posnetke toplih odtenkov, za katere lahko predvidevamo, da so posnetki telesa. Portrete obrazov pa fotografira tudi Tilen Žbona. Vendar njegovim portretom s tem, ko posname realen portret poleg avtoportreta na televizijskem ekranu, ne moremo točno določiti izvora. Tudi pri njem kakor pri delih, o katerih smo govorili, je to, kar imenujemo realnost, ravno tako relativizirano kot to, kar imenujemo rekonstrukcija realnosti. Klikni za veliko sliko:

Razstava Fotografije z izjemo tihožitja suhega cvetja Toma Jeseničnika zelo konsistentno sledi svoji temeljni nameri, tj. odkrivanju fotografskih postopkov in razširjanju okvirov medija, ki se zdi zaradi svoje odvisnosti od realnosti sorazmerno tog. Kljub temu da se temeljno ukvarja s samim medijem, pa ponuja tudi širok spekter vsebin, s katerimi se sooča sodobni človek. Razstavo si lahko ogledate do 15. januarja.

Po Kopru se je potikala Ida H.


Komentarji
komentiraj >>