Četrtek, 20. 12. 2007
TisaV
Če se je pred letom dni sramežljivo govorilo o tem, kako sodobna romunska filmska produkcija postaja vedno bolj kvalitetna, po letošnji podelitvi filmskih nagrad v Cannesu ni bilo več dvomov, da se je rodil »novi val« romunskega filma. Trend vzpona Romunov je postal jasen, ko je pred dvema letoma »Smrt gospoda Lazarescuja« - film romunskega režiserja Cristija Puiuja - filmske navdušence obnemel in prilepil na sedeže. Tako »4 meseci, 3 tedni in 2 dneva« s prejeto Zlato palmo predstavljajo zgolj novo potrditev rojstva romunske filmske velesile, kar je senzibilno zaznal tudi Simon Popek, ko je Romunom letos na Liffe-u naklonil lastno sekcijo ...
Če se je pred letom dni sramežljivo govorilo o tem, kako sodobna romunska filmska produkcija postaja vedno bolj kvalitetna, po letošnji podelitvi filmskih nagrad v Cannesu ni bilo več dvomov, da se je rodil »novi val« romunskega filma. Trend vzpona Romunov je postal jasen, ko je pred dvema letoma »Smrt gospoda Lazarescuja« - film romunskega režiserja Cristija Puiuja - filmske navdušence obnemel in prilepil na sedeže. Tako »4 meseci, 3 tedni in 2 dneva« s prejeto Zlato palmo predstavljajo zgolj novo potrditev rojstva romunske filmske velesile, kar je senzibilno zaznal tudi Simon Popek, ko je Romunom letos na Liffu naklonil lastno sekcijo.
»4 meseci, 3 tedni in 2 dneva« so - kot večina ostalih romunskih »novovalovskih« stvaritev – vsebinsko bistveno determinirani s posledicami, ki jih je imel Ceausecujev diktatorski režim na romunsko družbeno in politično stvarnost. Režiser Cristian Mungiu se v njem spopada z zelo konkretnimi posledicami Ceausecujevega zloglasnega »odloka št. 770« iz leta 1967 o prepovedi splava in kontracepcije.
Zgodba se intimno splete med dvema prijateljicama, sostanovalkama in zaveznicama, študentkama Otilio in Gabito. Ne vemo, kako je do nosečnosti prišlo, ker nas režiser brez ovinkarjenja vrže »in medias res«. Vzroki so nepomembni, postavljeni smo pred dejstvo. Enako brutalno in brezkompromisno, kot je pred isto dejstvo postavljena junakinja Gabita sama.
Ni časa za razmislek, za obotavljanje in za moralne dileme, saj je abortus prepovedan. Še toliko bolj, če nosečnost traja že 4 mesece, 3 tedne in 2 dni. Zato na odrešitev čakamo vsi – junaki na platnu in gledalci v kinodvorani. Fotografija Olega Mutuja je v skladu s tem statična, dinamiko kadrov pa z gibanjem pred kamero ustvarjajo zgolj igralci sami.
Ko se splav končno zgodi, statičnost in mučnost ostaneta enaka. Kadri so dolgi, posnetki pa bližnji. Več kot besede povedo oči, ki so kot oči preganjanih živali. Tudi Otilia in Gabita skozi film postajata brezkompromisni in živalski - po drugi strani pa njuna solidarnost presega najvišje standarde prijateljstva. V takšnih kontekstih so bes
ede hvaležnosti odveč. Odnos, ki se splete med njima ni zgolj medčloveška opora, temveč žrtvovanje za sočloveka, kadar družbeno-politična situacija postane neznosna. Ceausescujev zastavljeni cilj povečevanja števila rojstev se je - za ceno mnogih otrok, ki so pristali v sirotišnicah - na kratek rok izšel. Poleg osirotelih otrok pa je bila grozljiva še vsaj ena kolateralna škoda »odloka št. 770«. Ta je pomenila vsaj pol milijona žensk, ki so umrle zaradi posledic nestrokovno izvajanih splavov in neskončno število takšnih, ki so splave »na črno« sicer fizično preživele, vendar so bile zaradi njih, podobno kot Otilia in Gabita, porinjene v popolno izgubo dostojanstva.
Zato je romunsko ljudstvo po vseh zavoženih državnih projektih 22. decembra 1989 ob 12. uri in 8 minut na koncu iz predsedniške palače abortiralo še Ceausecuja samega. Za nadaljnjo širitev diktatorskih lovk v narodovi maternici ni bilo več prostora, za uspešno prijetje oplojenega ni bil več primeren čas, za razvoj nadaljnje represije okoliščine niso bile več ugodne, predvsem pa ni bil pravi plodov oče – torej Nicolae Ceausecu sam.
Ceausecujev padec pa je že druga zgodba, ki se je je v »Smo imeli revolucijo ali ne?« s polno mero humorja lotil še en mladi romunski filmski genij, Corneliu Porumboiu. Slednji se v mesecu decembru predvaja v Cankarjevem domu, »4 mesece, 3 tedne in 2 dni« pa si je od 20. decembra dalje moč ogledati v Kinoklubu Vič.
Neposrednost in neizprosnost filma sta očarali TisoV
Komentarji
komentiraj >>