»Ne, nočem počivati, je odgovorila na dekletovo ljubeznivo skrb, nisem utrujena, naj vas ne skrbi zame, odlično se bom znašla. Toda besede so bile oddaljene, kot bi jih namesto nje izrekel nekdo drug: in pustila je, da jo je Françoise prisilila, da se je zleknila na kavč, da ji je sezula čevlje. On je tekel po plaži, za plažo so se nahajale ruševine grškega templja in on je bil gol. Gol kot poganski bog, z lovorjevim vencem na glavi; in zaradi teka so njegovi testisi smešno poplesavali in ona ni mogla vzdržati smeha, tako zelo se je smejala, tako zelo, da se ji je zdelo, da se duši: in prebudila se je.«

Italijanska kratka proza prvič, kratka zgodba Čakajoč na zimo, pisatelja Antonia Tabucchija, v oddaji Tu pa tam to nedeljo skoraj natanko ob dvajsetih.

Interpretacija: Polona, Luka in Jaka
Prevod in spremna beseda: Ana Geršak

Italijanska kratka proza

Italijansko povojno književnost, kljub zelo močni neoavantgardi v 60-ih, ni zaznamovalo nobeno dominantno literarno gibanje, temveč predvsem »močni« posamezniki, kot na primer Alberto Moravia, Pier Paolo Pasolini, Dario Fo, v svetovnem merilu pa predvsem Umberto Eco. Po preboju neoavantgarde se je literarni diskurz razpršil ali drugače rečeno, vase asimiliral elemente drugih diskurzov, kot na primer psihoanalitičnega, katerega glavni predstavnik je Alberto Moravia, sociološkega, antropološkega in drugih. Metamorfoze, ki so jih prek adaptacij, predelav, travestij in manipulacij doživljale »vélike zgodbe preteklosti«, so se naenkrat izkazale kot neustrezne, preveč nemotivirane, da bi lahko zadovoljile sodobni čas. V ospredje stopajo prej spregledani, »prisilno marginalizirani« avtorski glasovi kot Leonardo Sciascia, ki si je kot osrednjo tematiko izbral rodno Sicilijo, ali Pier Vittorio Tondelli, ki je skupaj s Pasolinijem v literaturo vnesel eksplicitne homoerotične zgodbe.

Sodobna italijanska kratka proza se grobo rečeno deli na smer, ki goji kratko zgodbo v žlahtnem, toda morda prav zato elitističnem in nekoliko hermetičnem pomenu besede, ter na smer, ki se podreja zahtevam trenutka in ima svojo ustreznico v pojmovanju »množične literature«. Meje med prvo in drugo so seveda premične in v času spremenljive, zato bo zanimivo opazovati, kaj bo omenjeni literarni zvrsti prinesel nadaljnji razvoj.

Italijanska kratka proza prvič: Antonio Tabucchi

Antonio Tabucchi je eden izmed najbolj poznanih in priznanih italijanskih pisateljev ter prevajalcev. Pripada starejši generaciji avtorjev, zato ni tako nenavadno, da je slog njegovega pisanja prepreden z izrazno bogatim, vendar arhaično gostim jezikom. Na prvi pogled se njegova besedila zdijo kot kaotična zmes različnih perspektiv, ki jih subjektivizira enoten pripovedovalec. Kmalu pa se izkaže, da je zgodba skrbno strukturirana in so besede izbrane po globokem premisleku.

Tabucchi se je rodil leta 1943 v Pizi, otroštvo pa je preživel pri starih starših v Vecchianu, nedaleč stran od mesta. V mladosti je veliko potoval po Evropi z namenom, da bi se pobliže srečal z avtorji, ki jih je kot otrok prebiral v domači knjižnici. Med potepanjem po Parizu je na stojnici opazil knjigo nekega Álvara de Camposa, za katerega se izkaže, da je zgolj avtorska maska portugalskega pisatelja Fernanda Pessoe. Tabucchi se je od tega trenutka posvetil prevajanju Pessoe v italijanščino, Portugalec pa je s svojo poetiko korenito vplival na Tabucchijevo pisanje, ki se je po novem osredotočalo predvsem na eksistencialno problematiko.

Literarni preboj je Tabucchi doživel leta 1984 z objavo romana Indijski nokturno ( Notturno indiano) , po katerem je francoski režiser Alain Corneau posnel tudi film. Zgodba problematizira iskanje Drugega, ki je pravzaprav zmeraj introspektivno iskanje samega sebe. V svojem bistvu bi lahko govorili o oživljanju klasičnega bildungsromana, kjer se mora junak soočiti z življenjskimi preprekami in jih premagati, da se lahko »vrne vase« kot prenovljen (in morda – boljši?) človek. Kljub lepemu uspehu Indijskega nokturna pa postane Tabucchi širši javnosti znan šele v 90-ih letih. Leta 1994 izide pri založbi Feltrinelli roman Sostiene Pereira, zgodba o politični opresiji na Portugalskem v tridesetih letih 20. stoletja ter o borbi junaka za svobodno življenje. Roman je preveden v slovenščino kot Navaja Pereira.

Kratka zgodba Aspettanto l`inverno oziroma v slovenskem prevodu Čakajoč na zimo je izšla v zbirki Drobni nesporazumi brez pomena (Piccoli equivoci senza importanza) leta 1985. Za vse zgodbe zbirke je značilno, da se kot v sanjah gibajo med sedanjim in preteklim časom, z dinamiko pa spodkopavajo objektivno določljivo realnost. Meje resničnosti in neresničnosti so premične in odvisne od tistega, ki jih postavlja. Vsako dejanje je skrajno subjektivizirano in zato realno le toliko, kolikor smo pripravljeni verjeti pripovedovalcu. Zgodbe povezuje tudi dvom v sartrovski eksistencializem. Človek namreč le misli, da je svoboden, v resnici pa se z njim nenehno poigravajo neznane, iz ozadja delujoče sile. Življenje se poigrava z nami na nenavaden in nepredvidljiv način, prek »drobnih nesporazumov«, ki so v svojem bistvu plod najbolj nepomembnih odločitev, hkrati pa peljejo v najbolj brezizhodne položaje.

Čakajoč na zimo je pripoved, kjer se soočita dve perspektivi. Pripovedni tok personalnega pripovedovalca se nenehno prepleta s sliko stvarnosti, kot jo doživlja glavni ženski lik. Nedorečenost fabule se dopolnjuje s prefinjeno simboliko, razvidno že iz naslova. V zimskem času, ki je že arhetipsko metafora za smrt, se odvija pogreb velikega pesnika. S smrtjo se neposredno sooča njegova žena, ki niha med razpoloženjem skrajne, neizrekljive žalosti in zabrisanimi spomini, ki zgolj nakazujejo na obstoj neke izgubljene realnosti. Vrtenje kazalcev po številčnici nakazuje željo po begu iz tega trenutka v čas izven dosega smrti. Pesnik, ki gol teka po plaži z lovorjevim vencem na glavi, je podoba, ki napeljuje na Cesarjeva nova oblačila, v katerih je imaginarno dojemanje stvarnosti v očitni koliziji z dejansko realnostjo. Mraz, ki spreletava junakinjo, pripada realni zimski in imaginarni, s smrtjo zaznamovani sferi. Obe se združita v podobi ognja, ki požira pesnikove rokopise

komentiraj >>