Ponedeljek, 24. 12. 2007
Katarina V
V Galeriji Škuc se je prejšnjo sredo odprla retrospektivna razstava švedskega multimedijskega umetnika Ole Pehrsona. Pehrson, letnik 1963, glavna dela pa je začel ustvarjati konec devetdesetih, je lani žal umrl v avtomobilski nesreči. Ljubljanska razstava je prva retrospektivna predstavitev njegovih glavnih del, ki so hkrati tudi prvič razstavljena v Sloveniji. Projekt je bil pripravljen v sodelovanju z Muzejem sodobne umetnosti iz Beograda in Färgfabriken iz Stockholma, kjer bo kasneje tudi na ogled.
V Galeriji Škuc se je prejšnjo sredo odprla retrospektivna razstava švedskega multimedijskega umetnika Ole Pehrsona. Pehrson, letnik 1963, glavna dela pa je začel ustvarjati konec devetdesetih, je lani žal umrl v avtomobilski nesreči. Ljubljanska razstava je prva retrospektivna predstavitev njegovih glavnih del, ki so hkrati tudi prvič razstavljena v Sloveniji. Projekt je bil pripravljen v sodelovanju z Muzejem sodobne umetnosti iz Beograda in Färgfabriken iz Stockholma, kjer bo kasneje tudi na ogled.
Retrospektiva se ozira na glavna Pehrsonova dela v zadnjih desetih letih in nam jasno predstavi poglavitne teme, katerim se je umetnik najbolj posvečal. Razstavljeni so namreč eksponati, ki najbolj definirajo njegovo ustvarjanje. Pehrson se je v svoji umetnosti izredno premišljeno in pedantno loteval dveh komponent, družbenoreflektivne in osebnoizpovedne. Njegovo umetnost druži zanimanje za preprosta socialna vprašanja in človeške vedenjske navade na eni strani in predvsem zanimanje za medijske komunikacije, globalni kapital, zbiranje in hranjenje podatkov in virtualni svet na drugi.
Takoj ob vstopu v galerijo visi na desni steni majhen lesen zabojček z dvema predaloma, ki nam s svojimi jasno izrisanimi črtami in močnimi barvami deluje nekam znano. Ko preberemo, da gre tu za Pehrsonovo najzgodnejše delo na razstavi z naslovom Winfile.exe, se iz zaprašenih kotičkov našega osebnega pomnilnika zasveti ikona Winfile iz menija Windowsov 3.x. Računalniško ikono na namizju, ki je nastala po zgledu realnega predalnika za datoteke, je Pehrson torej še enkrat spremenil v tridimenzionalni predalnik, ki pa ni izgubil svojega piktografskega računalniškega videza.
Na podoben način je koncipirana tudi njegova reprodukcija namizja Windows 95. Namizje namreč deluje s svojim narisanim zelenim ozadjem in ikonami kot realna projekcija, da se samoumevno odpravimo k bližnjemu računalniku, da bi kot na drugih razstavah pač malo klikali in se igračkali. Toda z miško se kurzor ne premakne, ker je ta, kot tudi ikone, le iz kartona, ki visi na najlonski niti. Tu gre torej spet za obrnjeno situacijo, kjer je prava projekcija tista na računalniku in ne na steni, tako da se, ko se približamo lažni projekciji, pojavimo na namizju tudi sami.
K bolj osebnoizpovednim delom spadajo Rojstnodnevna zabava, Kuharska knjiga ter Krožniki (& sklede). Pri prvem gre za reproducirano pomanjšano hišo umetnikovih staršev, pri kateri lahko skozi okna gledamo dogajanje ob praznovanju mamine 65-letnice, ki jo je posnelo deset kamer. Vzdušje je družinsko prijazno in zdi se, kot da bi gledali v hišo živih lutk. Umetnikova mati pa igra še eno pomembno vlogo, saj je avtorica Kuharske knjige, ki je v okrnjenem delu polepljena na steno. 45 let je namreč za vsako večerjo vestno zapisovala, kdo in kaj so jedli in pili. Ta že kar obsesivna zbirka šteje na tisoče menijev, razstavljenih pa je le 250. Krožniki (& sklede) pa je humorno zastavljen video, v katerem sintetiziran umetnikov glas podaja svoj splošen pogled na krožnike in sklede.
Na samostoječem obešalniku visi temna moška dvodelna obleka s tankimi črtami, ki na prvi pogled ni nič posebnega. Ko pa jo pogledamo pobliže, vidimo, da črte sestavljajo nemške besede, ki se povezujejo v stavke. Ugotovimo, da je to tako imenovana Marksistična obleka, saj je bilo na blago pred ukrojitvijo natisnjeno prvo poglavje Marxovega Kapitala. Da, na blago je bilo natisnjeno prav poglavje o blagu. Eksponat je torej sam na sebi paradoks, saj je moška obleka s tankimi črtami najstarejši simbol za izkoriščevalskega kapitalista, a je hkrati tudi odraz našega časa, saj jo nosijo tudi tisti, ki so pozabili na svoje mladostne protikapitalistične ideale.
S tem pa smo pristali pri Pehrsonovih najpomembnejših in zadnjih dveh stvaritvah, ki se ukvarjata s svetovnim kapitalom in uporom proti njemu. Prvo velja za projekt z naslovom NASDAQ Vokalni indeks, ki je bil izveden v Stockholmu, Tirani in na Japonskem. Pehrsonov računalnik je pretvarjal vedno spreminjajoče se borzne indekse v notne zapise, ki jih je istočasno prepeval najet lokalni zbor. Vsak pevec je zastopal eno podjetje, nizki glasovi uspešnejša, visoki manj uspešna. Rezultat je neverjetno harmonična in poslušljiva borzna simfonija, katere hitrost in jakost sta odvisni od gospodarske uspešnosti posamezne države. Ola Pehrson pa je najbolj zaslovel po svojem zadnjem delu, to je predelanem dokumantarcu Lov na Unabomberja. Se še spomnite, kako so leta 1996 identificirali matematičnega genija Teda Kaczyinskija [kačinskija] kot terorista Unabomberja, ki je 18 let napadal univerzitetne profesorje in letalske družbe, pisal manifeste proti zlu moderne tehnologije in podtikal lastnoročno izdelane bombe? Pehrson se je odločil, da bo značilno ameriški polurni dokumentarec o Unabomberju posnel še enkrat z raznimi maketami, modeli, risbami in lastnimi izjavami. Vse intervjuje je torej odigral sam in neverjetno je opazovati, s kakšno zagnanostjo in resnobo je to naredil. Ta natančno posnet nadrealistični remake dokumentarca, ni, kot se je izrazil Pehrson, »nič manj avtentičen« kot njegov izvirnik.
Retrospektiva Ole Pehrsona je torej vsekakor vredna ogleda, saj je bil pristen, svetovljanski, poglobljen in hkrati duhovit umetnik. Njegovo delo je razpeto od ukvarjanja s svetovnim kapitalom do domače kuhinje, kar verjetno lahko pripišemo že zgodnjemu vplivu očeta borznika in mame gospodinje. Škoda le, da bo obsežen katalog izšel šele naslednje leto ob razstavi v Stockholmu. Razstava bo v Škucu na ogled do 20. januarja, nato jo lahko februarja vidite še v Beogradu.
Za vas se je v Škucu potikala Katarina V.
Komentarji
komentiraj >>