»V Sloveniji vlada monopol politične oblasti, ki je začel resno ogrožati temelje demokratičnega ravnotežja. Zato je treba nekaj storiti, da bo v državi končno zaživela demokracija.« - To od včeraj javno menijo tudi podpisniki državljanske pobude z naslovom »Nekaj je treba storiti«. Na spisku s svojim podpisom potrjeno zaskrbljenih državljanov pa so se za prvopodpisano Barbaro Brezigar večinoma zvrstili še večno opozicijski novorevijaški polit-intelektualci, katerih zadnji državljanski prispevek v domačo politiko je bil povsem propadli protestni piknik na dvorišču branika slovenske južne meje Joška Jorasa. Ta je takrat ravno gladoval v puljskih zaporih, piknik-aktivistično razpoloženih literatov pa tako ali tako sploh niso spustili čez hrvaško mejo, preko katere vodi edina pot do Jorasovine.
»V Sloveniji vlada monopol politične oblasti, ki je začel resno ogrožati temelje demokratičnega ravnotežja. Zato je treba nekaj storiti, da bo v državi končno zaživela demokracija.« - To od včeraj javno menijo tudi podpisniki državljanske pobude z naslovom »Nekaj je treba storiti«. Na spisku s svojim podpisom potrjeno zaskrbljenih državljanov pa so se za prvopodpisano Barbaro Brezigar večinoma zvrstili še večno opozicijski novorevijaški polit-intelektualci, katerih zadnji državljanski prispevek v domačo politiko je bil povsem propadli protestni piknik na dvorišču branika slovenske južne meje Joška Jorasa. Ta je takrat ravno gladoval v puljskih zaporih, piknik-aktivistično razpoloženih literatov pa tako ali tako sploh niso spustili čez hrvaško mejo, preko katere vodi edina pot do Jorasovine.
Toda v nečem imajo le prav. Nekaj je potrebno storiti. Najprej razgaliti dejstvo, da se za besednjakom globalističnih gibanj in mrež, ki pravzaprav s svojim obstojem in delovanjem edini v temelju ogrožajo ta monopol politične oblasti, skriva nekaj povsem drugega. Z vidika tistih, ki v tem trenutku politično oblast zasedajo, pa v bistvu povsem istega. Uradno se še ne ve, s čigave strani vodena ekipa, čeprav to izkazujejo njihove večinoma socialdemokratske strankarske izkaznice, se je očitno odločila za direkten napad na volitvah 2000 zmagovito koalicijsko oblast neoliberal demokracije, slovenske ljudskosti in združenega socialdemokratskega listja.
Monopol politične oblasti od svojih državljanov odtujene domače elite pa se s tem ne bo niti zamajal. Do svojega kosa političnega monopola, ki ga bo še naprej pač obvladovala politično-kapitalska kasta, ki je uspešno speljala projekt nacionalne države in se ji zdaj malo zatika pri nadnacionalnih povezavah, želi priti tudi sedaj in od nekdaj opozicijski koalicijsko-slovenski del. In to z volilnim kapitalom Barbare Brezigar, kot to povsem prostodušno priznava tudi edina resna protikandidatka sedanjemu predsedniku države.
In ker se volilni kapital kuje, dokler je vroč, so s kovanjem pričeli že pač leto in pol pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami. Nenazadnje bo 7 poslanskih srečnežev julija 2004 zadelo na evropski volilni loteriji in se za nekaj časa oskrbelo še z bruseljskimi gospodarskimi navezavami in nenazadnje tudi z strasburško poslansko rento. Kar pa v prvi vrsti pač kaže na njihovo zavzetost, da bi po letih politično-finančne suše prišli do svojega kosa pogače, ki ga za politično-kapitalsko rabo pridelajo slovenski ne državljani pač pa predvsem davkoplačevalci.
Nekaj bi bilo sicer res potrebno storiti, da bi se premoženje nekdanjih družbenopolitičnih organizacij pravično razdelilo. Toda zakaj samo med vse parlamentarne stranke, če pa je v nekdanjem samoupravnem socializmu črno na belem veljalo, da smo v družbenopolitičnih organizacijah zastopani vsi državljani. Torej tudi tisti, ki jih monopol politične oblasti, do katerega bi s pomočjo Nekaj je treba narediti pobude prišli na njegovo opozicijsko stran odrinjeni podpisniki. Ergo, kdo je potem do tega premoženja najbolj upravičen?
Nekaj pa je res potrebno storiti tudi za večjo neodvisnost nacionalne radiotelevizije, toda to bi bilo izvedljivo le s tem, da bi iz nje monopol politične oblasti dejansko izobčili, ne pa da bi ga le demokratično uravnotežili. Nobene razlike za avtonomnost in neodvisnost novinarskega dela namreč ni, če denimo SMS sporočila novinarjem ali denimo pritiski pri urednikih prihajajo tako iz pozicijskih kot opozicijskih vrst. Tudi za tako željeno vsestransko informiranje javnosti in javni nadzor nad oblastjo prav za prav obstaja samo ena rešitev. Če se politika za javni nadzor res zavzema, potem naj iz medijev preprosto izstopi in novinarjem pusti opravljati svoje delo. In to je v prvi vrsti zastavljanje zanjo neprijetnih vprašanj. In še če si bo katerakoli že politična oblast prizadevala za dosledno - sicer s sedanjim medijskim zakonom ohlapno določeno spoštovanje uredniške avtonomije novinarjev napram upravam kapitala, bo tudi kak nov, neodvisen in ne-pozicijski ali ne-opozicijski dnevnik lažje obstal v slovenskem medijskem prostoru. Slovenska zakonodaja namreč določa, da v medijih, razen na nacionalki, ne politične stranke in ne kapitalski pritiski pač nimajo kaj iskati. Za izražanje mnenj prvih so zakonsko predvidena le glasila. Drugi pa po zakonu morajo poleg prostovoljnega promocijskega gradiva objavljati le letna poročila o svojem gospodarjenju.
Opozicija tako res ni sovražnik države, kot se je med drugim zareklo imetnici s strani opozicijskih razumnikov sprivatiziranega volilnega kapitala Barbare Brezigar. Nekaj pa je potrebno storiti, da se bo le razširilo spoznanje, da tudi nič drugega ni, kot pa le od oblastniškega korita odrinjeni del politične kaste. Ta pa si na naslednjih parlamentarnih volitvah leta 2004, ko se bodo spet mešale karte oblastniškega monopola naslednjih štirih let, sicer upravičeno obeta boljši iztržek. Opozicija tako res ni sovražnik države. Kaj pa državljanov? Nekaj bo res treba storiti.
ODPOVED: Tudi današnji nekaj je treba storiti N-euro moment sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>