Decembra je v Slovenski kinoteki potekala von Trierjeva retrospektiva, ki je bila obenem tudi primeren uvod v prihajajočo Euroteko, s katero se bo Slovenska kinoteka prihodnjih šest mesecev predsedovanja Slovenije Evropski uniji posvetila evropskim režiserjem.

Lars von Trier, enfant terrible evropske filmske scene, je uspel že s svojim debutom, filmom »Element zločina«, ki ga je posnel v zgodnjih osemdesetih in od takrat se ni več ustavil. V kinoteki smo si lahko med drugim ogledali »Medejo«, »Evropo«, "Epidemijo«, »Lom valov«, »Idiote«, »Plesalko v temi« in seveda »Dogville«.

Skratka obilo mojstrske, melodramatične in emocionalno nabite napetosti, intenzivnih, krutih in surovih likov, drznih scenografskih in vizualnih rešitev, lucidne mešanice iskrenosti in demonske manipulativnosti, duhovnosti, duhovitosti in sadizma – vse to in še več je Lars von Trier. Filmski Martin Luther, ki je leta 1995 ob stoletnici filma nabil na vrata globalne filmske industrije radikalno negacijo njene izprijene dekadentnosti.

Manifest Dogme ´95, ki je vseboval enajst zapovedi, je pozival režiserje, naj začnejo snemati filme, ki bodo čim bolj zvest in »naraven« približek realnosti, kar pomeni nobene umetne luči, umetnih zvokov, specialnih efektov, šminke in tako naprej. V ta namen naj podpišejo tudi častno zaobljubo, da bodo spoštovali zapovedi manifesta.

Ta poteza je razdelila filmski svet na tiste, ki so pritrjevali manifestu kot kritiki komercializacije globalne filmske industrije, ter na tiste, ki so trdili, da je to le poceni marketinški trik, s katerim želi pritegniti pozornost. Gibanje Dogme ´95 sta ustanovila skupaj s še enim danskim režiserjem Thomasom Vinterbergom, do danes pa so se jima pridružili že mnogi režiserji po celem svetu. Skupaj so pridelali zavidljivo število dobrih filmov, ki sedaj bogatijo evropsko filmsko bibliografijo.

In če začnemo to recenzijo pri njegovem zadnjem filmu v okviru retrospektive, Von Trier v »Dogvillu« posname film, kot bi ga posnel Bertold Brecht, če bi delal filme. Skicirana scenografija zariše skelet mesta, ki je v totalni depresiji. »Dogville« je triurna epska drama z vsemi razsežnostmi grške tragedije par excellence, ki potisne glavo globoko v brezno človeškega zla in se konča z maščevalnim krikom »Oko za oko, zob za zob!« - brezkompromisno. Amerika, Amerika, Amerika.

To je Amerika. In Evropa ne sme postati Amerika. Von Trierjeva angažiranost je ključna. Če se je njegov film »Evropa« še vedno ukvarjal s celjenjem ran iz druge svetovne vojne prejšnjega stoletja, v kateri so Evropejce seveda rešili Američani, sicer bi, kot nas slednji tako radi blagohotno opomnijo, mi vsi govorili nemško in bi bil Adolf tukaj car, potem je »Dogville« danes in tukaj.

Von Trier, deklarirani nasprotnik ameriške okupacije Iraka, citira moralno bedo in cinični nihilizem ameriške administracije, ki hara po Iraku in oznanja novi svetovni red. Oziroma kot pravi sam v nekem intervjuju: "Amerika se je usedla svetu na glavo in po moje je vsaj 60 odstotkov mojih izkušenj uvoženih iz Amerike, torej sem v bistvu Američan. Ampak ker v Ameriki nimam volilne pravice, o njej snemam filme.«

In ta obrat v njegovem odnosu do sveta se je do »Dogvilla« zdel daleč od ponorelega sveta, vsaj v smislu komentiranja aktualnih političnih dogodkov in rakavih ran sodobne civilizacije. Zato so ga nekateri pospremili s skepso, »Dogville« naj ne bi bil film z genialnim scenografskim twistom, pač pa vizualno slab posnetek gledališke predstave.

Druge pa je njegov scenografsko osiromašen, obenem pa narativno in filozofsko pompozen in ambiciozen izdelek ponovno prepričal, da je Lars von Trier nori vizionarski genij, ki je vedno korak pred drugimi.

To bi obenem bilo vse za danes. Jutri ob isti uri bomo govorili o filmih "Lom valov«, »Idioti« in »Plesalka v temi«, filmih, ki jih je von Trier poimenoval »trilogija o dobrih ženskah«.

Lars von Trier je kot kamenček v čevlju žulil Barbaro H.