Torek, 8. 1. 2008
barbara h.
V včerajšnjem Kinobaru, posvečenem Larsu von Trierju, smo govorili o gibanju Dogma ´95 in filmu "Dogville". V okviru decembrske retrospektive v Kinoteki pa smo si lahko ogledali tudi »Lom valov«, »Idiote« in »Plesalko v temi«, tri filme, ki jih je von Trier poimenoval »trilogija o dobrih ženskah«.
Trierja je navdihnila danska pravljica z naslovom »Zlato srce«, slikanica o mali deklici, ki je šla v gozd s polnimi žepi hrane in raznih stvari, na koncu pa je ostala brez vsega, gola in bosa. Zadnji stavek pa je bil: »Bom že nekako...«
V včerajšnjem Kinobaru, posvečenem Larsu von Trierju, smo govorili o gibanju Dogma ´95 in filmu "Dogvil". V okviru decembrske retrospektive v Kinoteki pa smo si lahko ogledali tudi »Lom valov«, »Idiote« in »Plesalko v temi«, tri filme, ki jih je von Trier poimenoval »trilogija o dobrih ženskah«.
Trierja je navdihnila danska pravljica z naslovom »Zlato srce«, slikanica o mali deklici, ki je šla v gozd s polnimi žepi hrane in raznih stvari, na koncu pa je ostala brez vsega, gola in bosa. Zadnji stavek pa je bil: »Bom že nekako.« Von Trierja je ta lik mučeništva tako prevzel, da mu je posvetil kar celo trilogijo.
Tudi »Medeja« je film o ženski, posnet po scenariju Carla Theodorja Dreyerja, velikega danskega režiserja in avtorja kultne klasike iz leta 1928 o poslednjih urah deviške mučenice Ivane Orleanske. Kakorkoli, von Trierjeve ženske so specifične, hiperromantične, pretresljive, nore, ampak vedno gredo do konca.
Bess je v »Lomu valov« krščanska ikona odrešeništva – Marija, Karen iz »Idiotov«, najmočnejša od vseh treh, pa je edina, ki pravzaprav poskuša odrešiti sámo sebe; in na koncu Selma, nepozabna plesalka v temi – Björk, ki najbolj nasanka in njena dobrota ostane nepoplačana.
Von Trier nam torej na koncu te trilogije ne ponudi nikakršne odrešitve in s tem morda tudi že naznani obrat od odmaknjeno ciničnega odnosa do sveta skozi prizmo avtističnega umetnika k bolj aktivni politično-družbeni angažiranosti in eksplicitnemu komentiranju aktualnih globalnih problemov, kot sta ksenofobija v »Dogvillu« in rasizem v njegovem nadaljevanju »Manderlay«.
Od vseh videnih pa je morda film »Idioti« še najbolj nerazumljen in po krivici spregledan kot dodelan umetniški izdelek. Še največ govora je bilo o fizični goloti in pornografskem prizoru orgije v filmu, pa čeprav so »Idioti« naslavljali veliko bolj temeljno, a neizrečeno nelagodje ob prikazovanju golote človeške psihe, ki jo von Trier tako neusmiljeno in demonično secira na filmskem platnu.
Mnogi so von Trierju tako očitali sadističen način pristopa k igri in neusmiljeno posiljevanje igralcev v vživljanje v psihična stanja, ki so naporna in mučna že sama na sebi. Po mnenju drugih pa ni šlo za nič kaj bolj radikalnega kot metode, ki jih redno prakticirajo psihoanalitiki pa tudi mnogi drugi karizmatični režiserji. V filmu najdemo skupino mladih, ki - v znak upora proti zategnjeni in zatohli malomeščanski buržoaziji - poskuša priti v stik z norostjo, ki jo vsak od nas nosi v sebi.
To vključuje tudi razne ekscese v javnosti, »noro« obnašanje v službi, v odnosih z najožjimi družinskimi člani, skratka, do konca. In glavni lik, Karen, na koncu filma dejansko uspe osvoboditi svojega »notranjega norca«, seveda v tipični von Trierjevski maniri in na srce parajoč način.
»Idioti« so von Trierjev megalomansko idealistični projekt, da bi na filmskem platnu pokazal, kaj se zgodi, ko padejo maske, ki jih nosimo v vsakdanjem življenju, oziroma kako v resnici izgleda človeško bitje iz krvi in mesa, kadar razgali vse svoje najbolj intimne in osebne norosti. Nič več in nič manj.
In za konec, eden od von Trierjevih vzornikov je kontroverzni nemški skladatelj Richard Wagner, ki je v zgodovini zapisan kot veliki umetnik, vendar omadeževan zaradi simpatiziranja z nacisti. Von Trier, ki je s svojo »Evropo« ustvaril enega najpretresljivejših filmskih spominov na grozovitosti holokavsta, se je v svojih filmih že nekajkrat poklonil Wagnerju kot velikemu umetniku. In posnel ključno sodobno opero 20. stoletja, »Plesalko v temi«, ki je po mnenju nekaterih eden najboljših filmskih približkov Wagnerjevi ideji o »umetnosti prihodnosti« oziroma Wagnerjevemu konceptu Gesamtkunstwerka, ki kot umetniško delo združuje vse oblike umetnosti, obenem pa je kot celota več kot seštevek svojih delov.
Von Trierjev izjemni opus je ena najbolj neobičajnih avtorskih mešanic filmskih žanrov in referenc, redka in dragocena zmes inteligence, sadizma, humanizma in genialne lucidnosti na evropskem filmskem platnu. In seštevek nam da wagnerjansko umetniško delo iz krvi in mesa, Larsa von Trierja, genialnega norca in megalomana, ki pravi: »Odločil sem se, da bom posnel Wagnerja, to bi bil moj ultimativni cilj v življenju. In če bom kdaj posnel Wagnerjev Prstan, bom umrl srečen.«
Lars von Trier je kot kamenček v čevlju žulil Barbaro H.
Trierja je navdihnila danska pravljica z naslovom »Zlato srce«, slikanica o mali deklici, ki je šla v gozd s polnimi žepi hrane in raznih stvari, na koncu pa je ostala brez vsega, gola in bosa. Zadnji stavek pa je bil: »Bom že nekako.« Von Trierja je ta lik mučeništva tako prevzel, da mu je posvetil kar celo trilogijo.
Tudi »Medeja« je film o ženski, posnet po scenariju Carla Theodorja Dreyerja, velikega danskega režiserja in avtorja kultne klasike iz leta 1928 o poslednjih urah deviške mučenice Ivane Orleanske. Kakorkoli, von Trierjeve ženske so specifične, hiperromantične, pretresljive, nore, ampak vedno gredo do konca.
Bess je v »Lomu valov« krščanska ikona odrešeništva – Marija, Karen iz »Idiotov«, najmočnejša od vseh treh, pa je edina, ki pravzaprav poskuša odrešiti sámo sebe; in na koncu Selma, nepozabna plesalka v temi – Björk, ki najbolj nasanka in njena dobrota ostane nepoplačana.
Von Trier nam torej na koncu te trilogije ne ponudi nikakršne odrešitve in s tem morda tudi že naznani obrat od odmaknjeno ciničnega odnosa do sveta skozi prizmo avtističnega umetnika k bolj aktivni politično-družbeni angažiranosti in eksplicitnemu komentiranju aktualnih globalnih problemov, kot sta ksenofobija v »Dogvillu« in rasizem v njegovem nadaljevanju »Manderlay«.
Od vseh videnih pa je morda film »Idioti« še najbolj nerazumljen in po krivici spregledan kot dodelan umetniški izdelek. Še največ govora je bilo o fizični goloti in pornografskem prizoru orgije v filmu, pa čeprav so »Idioti« naslavljali veliko bolj temeljno, a neizrečeno nelagodje ob prikazovanju golote človeške psihe, ki jo von Trier tako neusmiljeno in demonično secira na filmskem platnu.
Mnogi so von Trierju tako očitali sadističen način pristopa k igri in neusmiljeno posiljevanje igralcev v vživljanje v psihična stanja, ki so naporna in mučna že sama na sebi. Po mnenju drugih pa ni šlo za nič kaj bolj radikalnega kot metode, ki jih redno prakticirajo psihoanalitiki pa tudi mnogi drugi karizmatični režiserji. V filmu najdemo skupino mladih, ki - v znak upora proti zategnjeni in zatohli malomeščanski buržoaziji - poskuša priti v stik z norostjo, ki jo vsak od nas nosi v sebi.
To vključuje tudi razne ekscese v javnosti, »noro« obnašanje v službi, v odnosih z najožjimi družinskimi člani, skratka, do konca. In glavni lik, Karen, na koncu filma dejansko uspe osvoboditi svojega »notranjega norca«, seveda v tipični von Trierjevski maniri in na srce parajoč način.
»Idioti« so von Trierjev megalomansko idealistični projekt, da bi na filmskem platnu pokazal, kaj se zgodi, ko padejo maske, ki jih nosimo v vsakdanjem življenju, oziroma kako v resnici izgleda človeško bitje iz krvi in mesa, kadar razgali vse svoje najbolj intimne in osebne norosti. Nič več in nič manj.
In za konec, eden od von Trierjevih vzornikov je kontroverzni nemški skladatelj Richard Wagner, ki je v zgodovini zapisan kot veliki umetnik, vendar omadeževan zaradi simpatiziranja z nacisti. Von Trier, ki je s svojo »Evropo« ustvaril enega najpretresljivejših filmskih spominov na grozovitosti holokavsta, se je v svojih filmih že nekajkrat poklonil Wagnerju kot velikemu umetniku. In posnel ključno sodobno opero 20. stoletja, »Plesalko v temi«, ki je po mnenju nekaterih eden najboljših filmskih približkov Wagnerjevi ideji o »umetnosti prihodnosti« oziroma Wagnerjevemu konceptu Gesamtkunstwerka, ki kot umetniško delo združuje vse oblike umetnosti, obenem pa je kot celota več kot seštevek svojih delov.
Von Trierjev izjemni opus je ena najbolj neobičajnih avtorskih mešanic filmskih žanrov in referenc, redka in dragocena zmes inteligence, sadizma, humanizma in genialne lucidnosti na evropskem filmskem platnu. In seštevek nam da wagnerjansko umetniško delo iz krvi in mesa, Larsa von Trierja, genialnega norca in megalomana, ki pravi: »Odločil sem se, da bom posnel Wagnerja, to bi bil moj ultimativni cilj v življenju. In če bom kdaj posnel Wagnerjev Prstan, bom umrl srečen.«
Lars von Trier je kot kamenček v čevlju žulil Barbaro H.
Komentarji
komentiraj >>