Zadnja stvaritev švedske filmske legende, Roya Anderssona, »Ti, ki živiš« je vizualna in vsebinska kontinuiteta njegovih »Pesmi iz drugega nadstropja« iz leta 2000. Andersson je leta 1970 zaslovel s prvencem »Švedska ljubezenska zgodba« in si vrata v filmsko produkcijo zaprl s finančnim polomom filma »Giliap« leta 1975. V vmesnem 25-letnem premoru se je gospod Andersson iz bankrota zvlekel s preko 400-timi televizijskimi oglasi in s tem poleg kultnega režiserskega statusa zasedel tudi mesto švedskega oglaševalskega guruja ...
Zadnja stvaritev švedske filmske legende, Roya Anderssona, »Ti, ki živiš« je vizualna in vsebinska kontinuiteta njegovih »Pesmi iz drugega nadstropja« iz leta 2000. Andersson je leta 1970 zaslovel s prvencem »Švedska ljubezenska zgodba« in si vrata v filmsko produkcijo zaprl s finančnim polomom filma »Giliap« leta 1975.
V vmesnem 25-letnem premoru se je gospod Andersson iz bankrota izvlekel s preko 400 televizijskimi oglasi in s tem poleg kultnega režiserskega statusa zasedel tudi mesto švedskega oglaševalskega guruja. Močno kontradiktorna kombinacija poklicev postane razumljivejša, če ugotovimo, da se Anderssonove filmske tematike navezujejo na sodobni svet, ki sta ga bistveno determinirala tudi množična potrošnja in z njo povezano oglaševanje.
Režiser, čigar zaščitna znamka so cinizem, grotesknost in hladna estetika, se v svojih zadnjih dveh delih loteva izpraznjenosti, zbanaliziranosti in medsebojne odtujenosti človeške vrste. Njegovi liki so – tako ali drugače – nezadovoljeni in tavajoči posamezniki, ki doživljajo ponižanja, pretrese in bolj kot vse drugo – temeljno nerazumljenost s strani vseh ostalih.
Tako ni naključje, da Andersson »Ti, ki živiš« uvede s kadrom, v katerem eden izmed likov začne nagovor direktno v kamero. Gledalci smo v resnici edini referenčni sistem, ki je Anderssonovim likom preostal v opustošenem in čustveno izžetem 21. stoletju.
Kamera je tako kot v »Pesmih iz drugega nadstropja« popolnoma statična, kadri pa dolgi in nerazrezani. Ta režiserjeva manira posledično prinese precej pomembno implikacijo. Likov povečini ni v kadru, če niso vanj postavljeni že na začetku. Zato iz ozadja slišimo le njihov glas, ki pa – glede na to, da je »lovljenje frekvenc« med Anderssonovimi liki zelo neuspešno – vedno izzveni v prazno.
Hladne, kovinske barve še stopnjujejo medsebojno odtujenost. Dejansko je vsak Anderssonov lik »v svojem filmu«, pa ne zato ker bi ga režiser tako odločno postavil v med seboj ostro ločene filmske sekvence, temveč zato ker se Anderssonovi liki med seboj ne slišijo in ne razumejo.
Če je v »Pesmih iz drugega nadstropja« edini, ki je v stiku s sabo, lik brezdomca, je to v »Ti, ki živiš« - za skandinavsko kinematografijo precej neobičajno - lik psihiatra. Ta podkovan s klinično prakso - a prav tako utrujen od življenja - ugotavlja: »Ljudje zahtevajo srečo, medtem pa so istočasno egocentrični, sebični in nevelikodušni.«
Kot pove eden izmed likov v »Pesmih iz drugega nadstropja«: »Ni lahko biti človek!« Zato Andersson obraze in telesa svojih junakov tako napudra, da z izrazito bledico dajejo videz bolehnega in trohnobnega. S tem jih poenoti in njihove zgodbe univerzalizira, po drugi strani pa jih tudi na telesnem nivoju naredi za žive mrtvece.
Režiser ne ponuja za izhod iz napornih situacij prav nobenega upanja. Na vizualnem nivoju so edini izhod stanovanjska okna, ki razpirajo sicer popolnoma hermetične kadre. Težava pa je, da skozi okna vidimo zgolj nove stolpnice z novimi okni, za katerimi se odvijajo enake zgodbe človeške mizerije. Tako lahko optimizem filma razberemo le iz vsakodnevnega klica natakarja, ko streže »zadnjo rundo« in vedno znova opozarja: »Jutri je nov dan!«
Če se v »Pesmih iz drugega nadstropja« apokalipsa skozi celoten film odvija v masovnem prometnem zastoju, saj se vsi avtomobili premikajo v isto smer Stockholma, se v »Ti, ki živiš« prava apokalipsa zgodi šele na koncu. Vsi pogledi so usmerjeni v nebo, kjer nad oblaki v geometrični usklajenosti leti masovna flota vojnih letal.
Če je napad Hitchcockovih ptičev v »Bodega Bayu« vdor realnega in s tem opozorilo, da na simbolnem nivoju nekaj ni šlo tako, kot bi moralo, je Anderssonova letalska flota nad Stockholmom ob začetku 21. stoletja lahko le še bedna iluzija, da je življenje mogoče narediti znosnejše.
Tako kot vi, živi tudi Tisa V.
Komentarji
komentiraj >>