Sreda, 23. 1. 2008
BIGor
Današnja Tolpa bumov je nekaj posebnega. Prvič letos predstavljamo in ocenjujemo album z letnico 2008. Pravzaprav ste priče predpremieri albuma z uradnim datumom objave 28. januar. Gre za vroč prvenec mlade, perspektivne zasedbe These New Puritans z vzhodnega obrobja Londona oziroma, če smo natančnejši, iz Southend-on-Sea, ki je od britanske prestolnice oddaljen dobrih šestdeset kilometrov. Na britanskem otočju jo s kolegi-vrstniki Rascals štejejo od konca lanskega leta za debitanta leta 2008, za večje upanje leta, v katerega smo dobro zakorakali. Te medijske napovedi so povzročile popolno zmešnjavo z objavo njenega prvega dolgometražnega albuma. (v celoti!)
* Današnja Tolpa bumov je nekaj posebnega. Prvič letos predstavljamo in ocenjujemo album z letnico 2008. Pravzaprav ste priče predpremieri albuma z uradnim datumom objave 28. januar. Gre za vroč prvenec mlade, perspektivne zasedbe These New Puritans z vzhodnega obrobja Londona oziroma, če smo natančnejši, iz Southend-on-Sea, ki je od britanske prestolnice oddaljen dobrih šestdeset kilometrov. Na britanskem otočju jo s kolegi-vrstniki Rascals štejejo od konca lanskega leta za debitanta leta 2008, za večje upanje leta, v katerega smo dobro zakorakali. Te medijske napovedi so povzročile popolno zmešnjavo z objavo njenega prvega dolgometražnega albuma.
Kvartet sestavljajo brata dvojčka Barnett, frontman in kitarist Jack, ki skrbi tudi za računalnik, ter bobnar George, okrepljen s predvajalnikom trakov, basist Thomas Hein s samplerjem in Sophie Sleigh - Johnson za klaviaturami in sekvencerjem. Svoj prvi uradni nosilec zvoka so ugledali konec oktobra 2006 pri londonski založbi Angular. Še pred sedem-inčerjem Now Pluvial so objavili skladbo Chamber na kompilaciji Digital Penetration, ki ji je decembra istega leta 2006 sledila še uvrstitev na kompilacijo Future Love Songs. Uredniki založbe Angular so jo postavili ob bok danes že slavnim Klaxons ter Long Blondes, To My Boy in drugim. Z njimi tvorijo aktualen val novih imen britanske indie rock-electro pop-art rock scene, ki ji je glasbeni tednik NME prilepil še eno aktualno skovanko oziroma domislico "nu-rave". Sredi lanskega leta je sledil drugi singel Navigate, Navigate, kateremu je novembra sledil tretji prelomni s skladbama Numbers in Colours. Z njim je založba Angular napovedala izid prvenca, ki bi moral luč sveta ugledati že novembra lani. Zaradi omenjenega medijskega pompa pa se je prvenec These New Puritans zadržal v skladišču vse do 23. januarja, kjer so na naslovnico in samo ploščo prilepili še etiketo cenjene, uveljavljene in agilne neodvisne založbe Domino. Zasedba in njena matična založba Angular sta se uspešno dogovorili za prestop k Dominu, ki ju je v to prepričal z obvezo, da bo skupino uveljavil tudi izven britanskega otočja, s posebnim poudarkom na ameriškem trgu. Tja jo pošilja že marca, ko bo nastopila na svetovnem glasbenem sejmu-festivalu South By Southwest v Austinu, kjer so v zadnjih letih svoj pohod na poslušalce čez lužo začela številna druga britanska imena. Vsa ta zgodba napoveduje, da bomo za These New Puritans letos še neštetokrat slišali. Če ne zaradi drugega, zato, ker so že člen verige skupin Franz Ferdinand, Bloc Party, Arctic Monkeys, Klaxons.
These New Puritans so še ena hibridna bombica angleške mlade in aktualne glasbene scene. Nadaljujejo začrtano pot prej naštetih skupin in se na njej spogledujejo s postpunkovskim zvokom iz zgodnjih osemdesetih let, ki ga parafrazirajo in skušajo nadgraditi z uporabo različne analogne in digitalne tehnologije, kar jih vleče k poigravanju z elektronskimi zapleti in razpleti. Posledično imajo pisci angleškega glasbenega tiska še en adut več v rokavu, da jih prištevajo k nu-rave generaciji, in razlog več, da so preponosni na svoje nove skovanke-domislice, ki se v ustvarjalnem prostoru udejanjajo in materializirajo.
Čeprav These New Puritans s sekvencerji in drugimi mašinami vešče spodbujajo elektro navihanost svoje glasbe, je očitno, da je njihova glasba v izhodišču ustvarjena s primarnimi instrumenti, med katerimi dominirata predvsem postpunkovsko nabrit bas in rudimentaren boben. Tega se je dobro zavedal tudi producent Gareth Jones z dolgoletno kariero dela na ploščah izvajalcev kot so Depeche Mode, Erasure, Einsturzende Neubauten, Nicka Cava & The Bad Seeds, Wire, Liars. Z nevsiljivimi prijemi je zlil fizično plat godbe These New Puritans z elektro detajli, ki predvsem bogatijo njihovo zvočno celoto. Obenem se zdi, da je bistveno pripomogel oziroma poskrbel za brisanje pavšalnega in nedorečenega v godbi These New Puritans ter tako pripomogel h kohezivnosti celotnega albuma. Na njem se brez večjih težav sprehajamo z roko v roki s skoraj popoidnimi Klaxons in Bloc Party, drznimi TV on The Radio, spevno-plesnimi Franz Ferdinand, vihravimi Arctic Monkeys. V vse to pa se občasno blágo prikrade jezikavost Marka E. Smitha iz Fall, ki so od starejših velikanov britanskega postpunka največji vzor These New Puritans.
Z navidezno kompleksno ploščo Beat Pyramid se mlada angleška zasedba podaja na dokaj predvidljivo pot uspeha. Vrata so ji na široko odprta. Vendarle pa se v njihovi godbi skrivajo kompromisi, s katerimi je zamolčala svojo predrznost, ki jo je le za ščepec na celotnem albumu.
pripavil Igor Bašin BIGor
Komentarji
komentiraj >>