Na rimski univerzi La Sapienza se je 17. januarja začelo akademsko leto. Tega naj bi obeležil papež Ratzinger s svojim obiskom univerze, ki jo je pred več kot 700 leti ustanovil eden njegovih predhodnikov. Ta obisk pa ni bil povšeči skupini profesorjev in študentov. Skupina 67 profesorjev, ki poučujejo predvsem fiziko, je zato napisala pismo nestrinjanja s papeževim predavanjem na največji evropski univerzi. Podprli so jih tudi študenti in z letaki ter zasedbo glavne predavalnice izrazili svoje nestrinjanje.
Dilemo med razločevanjem morale in politike je že pred davnimi časi razrešil Machiavelli v svojem nemara najbolj znanem političnofilozofskem delu Vladar. Morala oziroma etika in politika ne gresta skupaj in pika. Takšno pisanje seveda ni bilo povšeči možem v črnem, zato so Machiavellijevo knjigo uvrstili na Index librorum prohibitorum. Cerkvenim dostojanstvenikom je seveda šlo v nos, saj so hoteli svojo moč izvajati na čim več ravneh. Index librorum prohibitorum so medtem sicer uradno ukinili, težnja po moči pa ostaja.
Najlažja pot do moči je prek politike, saj ta strukturno obdeluje finančne poti in jih, vsaj na videz, nadzira. Dasiravno naj bi bili politika in Cerkev ločeni, temu seveda ni tako. No, neposrednih dokazov morda ni, a vendar je zelo očiten posredni vpliv RKC na politiko v marsikateri tako imenovani demokratični državi. Obstaja nešteto neposrednih dokazov o posrednem interveniranju cerkvenih mogotcev v politično sfero.
Če hoče nekdo v politiki uspeti, se mora kazati v javnosti. Po neki teoriji seveda ravno s tem odvrača pozornost od pravih vladarjev, vendar pa je to že druga zgodba. Uspešnega politika vodi pot od prikazovanja v lokalnih časopisih do javnih nastopov na množičnih zborovanjih. Njegova uspešnost je seveda odvisna od njegove pojave, karizme, daru govora in podobno. Če tega nima, si mora izmisliti nekaj drugega, nekaj novega in nekaj, o čemer se bo med ljudmi govorilo. Povedano po domače, ljudem mora ponuditi takšne ali drugačne afere.
Joseph Ratzinger je postal papež leta 2005, čeprav je trdil, da on tega sploh noče in da bi moral na vrsto priti kak afriški kardinal. Papež Benedikt XVI. je po ustavnem aktu Vatikana edini legitimni vodja te državice, ki je teokratska monarhija, izvolijo pa ga kardinali z dvotretjinskim pragom. Papež je torej po svoji naravi politik. O zdajšnjem papežu pa je njegov brat Georg povedal, da ni najboljši govornik in da mu primanjkuje odločnosti in karizme. Če se torej vrnemo nazaj, je zaradi teh pomanjkljivosti moral in mora papež Benedikt XVI. postreči ljudem z aferami.
Zadnji preboj v javnost mu je uspel prejšnji teden. Na rimski univerzi La Sapienza se je 17. januarja začelo akademsko leto. Tega naj bi obeležil papež Ratzinger s svojim obiskom univerze, ki jo je pred več kot 700 leti ustanovil eden njegovih predhodnikov. Ta obisk pa ni bil povšeči skupini profesorjev in študentov. Skupina 67 profesorjev, ki poučujejo predvsem fiziko, je zato napisala pismo nestrinjanja s papeževim predavanjem na največji evropski univerzi. Podprli so jih tudi študenti in z letaki ter zasedbo glavne predavalnice izrazili svoje nestrinjanje.
Glavne točke njihovega nestrinjanja je bil papežev govor iz leta 1990. V njem je, takrat še kardinal, Ratzinger povzemal avstrijskega filozofa Feyerabenda, ki je označil proces proti Galileiju kot pravilen postopek. Po mnenju profesorjev in študentov takšno strinjanje pomeni direkten napad na znanost. Po besedah uglednega fizika Marcella Cinija pa bi papeževo predavanje pomenilo grobo kršenje avtonomije univerze. V znak protesta so na La Sapienzi začeli tudi s tednom boja proti klerikalizmu in ga začinili s predvajanjem filma o Galileiju.
Ratzinger je zato odpovedal obisk rimske univerze. Namesto njega je prišlo iz Vatikana le pismo z govorom oziroma predavanjem, ki naj bi ga papež imel na dan novega akademskega leta. To leto bo minilo v prizadevanjih univerze za odpravo smrtne kazni po svetu, česar pobudnica je tudi Italija. V tem slogu naj bi bil tudi papežev nastop, vendar pa je v pismu povzel tudi svoje ultrakonservativne ideje o prepovedi splava, ki naj bi bil po njegovem mnenju tudi neka oblika smrtne kazni.
Zanimivo je, kako ima lahko majhna skupina ljudi tako velik vpliv in to na tako veliko živino, kot je sam papež. Ob tem se poraja več vprašanj. Glede na dejstvo, da se je v zadnjih desetletjih le nekajkrat zgodilo, da papež ni prišel na dogovorjeno mesto kljub protestom, je ta poteza lahko samo taktična. Papež je hotel le malo razvneti ljudi in sprožiti polemike - kot spreten politik. Dejstvo je sicer, da so papežu s to potezo profesorji kratili pravico do svobode govora in izražanja mnenja, vendar jih ne gre kriviti, saj se je papež sam odločil, da ne bo prišel na slovesnost. Tudi prejšnjega papeža je ob obisku La Sapienze pričakala skupina protestnikov, kar pa ga ni odvrnilo od nastopa.
Avtonomija univerz je potrebna. Že tako visi na zelo tanki nitki, če pa bi se vanjo začela vtikati še RKC s papežem na čelu, bi to hitro pomenilo ponovno stagnacijo Evrope. Glavna dilema celotne afere je torej: avtonomija univerze ali svoboda govora? Hkrati pa ni nobene dileme, saj morata obe obstajati, druga v drugi in druga z drugo. Zaradi tega, in ker je že v nedeljo nagovoril vernike glede dogodkov na La Sapienzi, je torej logični sklep lahko le, da je papež Benedikt celotno sceno napravil le za promoviranje samega sebe, svoje politike in svoje moči, ki jo je zvito prikazal skozi svojo navidezno nemoč.
Proti klerikalizmu se je boril Jure G.
Komentarji
komentiraj >>