Četrtek, 31. 1. 2008
BIGor
BIGor recenzira plato puljskih alter veteranov Chweger ... (v celoti!)
* Brez napumpanih medijskih obvestil, brez pretenciozne promocije, brez težkih in udarnih spremljevalnih besed je sredi lanskega leta pri hrvaški založbi Dancing Bear izšla plošča-prvenec puljske zasedbe The Chweger. V našem kulturnem prostoru je bližje plesnim kot pa glasbenim krogom. Skladbe te istrske zasedbe so bile vključene v plesno predstavo Maje Delak “Gledališče mrtvih žensk - Hommage a Hamletmachine”. Vpletenost The Chweger v hrvaški glasbeni prostor je tudi bolj na stranskem tiru, saj gre za skupino, ki ji je obstoj in delovanje bolj v zabavo kot pa za resno obveznost. Med glasbeniki v srednjih letih z urejenim družinskim življenjem in rednimi službami, ki so se zbrali pod imenom The Chweger pred dobrimi desetimi leti, izstopa bendov pevec in frontman Mauricio Ferlin. Uveljavil se je kot avtor videospotov in ovitkov plošč hrvaških eminentnih glasbenih imen, kot so Pips, Chips & Videoclips; Urban & 4; Jinx; Gibonni ter istrskih rojakov Gustafi in Franci Blašković.
Istrska nepretencioznost, sproščenost in neobveznost veje skozi celoten album zasedbe The Chweger, vendar pa ji geografskega porekla ne moremo neposredno pripisati. Z urbano atmosferiko premazana plošča se poigrava s številnimi detajli, zaradi katerih bi jih brez težav umestili v London, New York, Manchester, Leeds, Bristol, arizonsko puščavo. Domišljeni vzorci in strukturno dodelane skladbe nam odkrivajo vrl glasbeni hibrid, ki ne skriva glasbenih nagnjenj in vplivov.
Preplet sinkopiranih elementov ponazori raznolikost glasbenega jezika The Chweger. Brez večjih težav gužvajo in mezgajo sonicyouthovske kitare, plesni srednji tempo neopostpunk in funkovskih zasedb, blago ostrino Gang Of Four, mračnost Joy Division, lagodnost Calexico in drugih na americano zalepljenih zasedb, intimnost Tindersticks, bluesovski alter-rock Gun Club. The Chweger so predvsem instrumentalna zasedba, kar izstopa kot najmočnejši atribut tega petčlanskega prijateljskega kartela. Z domišljenimi vzorci in strukturno dodelanimi posameznimi skladbami se nam ne razkriva le vrli glasbeni hibrid in skupek pesmi, ampak predvsem radost skupnega igranja, ki izvira iz pristnega medsebojnega prijateljstva članov zasedbe, med katerimi nihče ne prevladuje. S tem pridemo do edine hibe tega albuma. Če vsaka skladba zase očara s homogenostjo in dovršenostjo, vključno z zaključno desetminutno skladbo “Mačke”, v kateri se še enkrat izkaže Irena Tomažin s svojim vokalnim eksperimentiranjem, je celota nekonsistentna in nezaokroženo zaključena. Morda pa je v tem skrit čar skupine The Chweger, ki odstopa od ustaljenih modernih obrazcev in daje prijateljskemu glasbenemu izdelku svež veter, da ga lahko vedno znova poslušamo. Z njim je skupina The Chweger zaokrožila svojo deseto leto obstoja
pripravil Igor Bašin- BIGor
Komentarji
komentiraj >>