S svojo spretno pisateljsko tehniko je Lainšček mit o Ciganih uporabil tako, da je povedal zgodbo o resničnosti, ki je svetlobna leta daleč od domnevne ciganske svobode. To je zgodba o štirih generacijah Romov, ki se na različne načine upirajo svoji revščini: pišejo pisma tovarišu Titu kot pravi komunisti, »švercajo« kavbojke čez italijansko mejo, se zapletejo v trgovino z orožjem ob razpadu Jugoslavije in v četrti generaciji pristanejo na drogi.
V zadnjih letih postajajo Romi zelo priljubljena tema medijev, pa naj bo to zaradi peripetij, ki jim je bila Slovenija priča ob nasilni izselitvi družine Strojan ali ob koncertu Esme Redžepove v kateri od eminentnih slovenskih koncertnih dvoran. Kakor koli, Romi nas v obdobju newageevskih prebliskov in bennetonove multi-kulti scene privlačijo in odbijajo hkrati. Romi pa fascinirajo tudi prekmurskega pisatelja Ferija Lainščka. Pred kratkim je v zbirki Miti pod okriljem Mladinske založbe izšel njegov roman »Nedotakljivi: mit o Ciganih«, ki je po romanu »Namesto koga roža cveti« njegova druga knjiga, v kateri so glavni protagonisti Romi. Čeprav je knjiga zagledala luč sveta šele pred slabimi tremi meseci, režiser Marko Naberšnik po njej že kuje zasnovo za svoj novi film.
Jasno je, da so »Cigani« zaradi njim pripisane drugačnosti, podobno kot ameriški Indijanci, postali nekakšen trade mark oziroma blagovna znamka, ki se pod pravimi pogoji lahko zelo dobro prodaja. Ob predstavitvi Lainščkovega dela »Nedotakljivi: mit o Ciganih« v Jazz clubu Gajo se je zbralo veliko ljubljanske smetane, ki je ob glasbi ciganskega »Halgato« benda s trepljajočim premikanjem zadnjic poskušalo odkriti svojo cigansko düšo, ki naj bi bila jungovski arhtetip svobode. Tem ljudem so Cigani izredno všeč, dokler se jim pred očmi pokažejo zgolj kot glasbeniki v obliki Halgato benda ali eminentnega Šabana Bajramovića. Všeč so jim do takrat, dokler ostajajo mit. Dokler se ne približajo njihovi resničnosti, ki je z njimi niso pripravljeni deliti.
Feri Lainšček ima od večine te kvazismetane z Romi drugačen odnos:
Lainšček za razliko od večine Cigane smatra za del svoje resničnosti onkraj vseh mitov in fikcije:
S svojo spretno pisateljsko tehniko je Lainšček mit o Ciganih uporabil tako, da je povedal zgodbo o resničnosti, ki je svetlobna leta daleč od domnevne ciganske svobode. To je zgodba o štirih generacijah Romov, ki se na različne načine upirajo svoji revščini: pišejo pisma tovarišu Titu kot pravi komunisti, »švercajo« kavbojke čez italijansko mejo, se zapletejo v trgovino z orožjem ob razpadu Jugoslavije in v četrti generaciji pristanejo na drogi. Romi so po mitu iz svoje pradomovine Indije »nedotakljivi«, kar so sami razumeli, da so »nepremagljivi«. Vendar v resničnosti ta »nedotakljivost« označuje njihov družbeni položaj, kot so ga že imeli v Indiji: Romi so najnižja kasta, ki se je nihče ne upa dotakniti, ker se domneva, da so kužni: zato so v resničnosti »nedotakljivi«.
Lainšček na zelo subtilen način v svoj realistični slog vpelje še en mit o Ciganih. To je zgodba o štirih žebljih, ki naj bi jih Cigani po naročilu rimske legije skovali za križanje Kristusa, ki je bil potem križan s tremi žeblji. En žareč žebelj pa kot prekletstvo za ta greh spremlja Cigane po vseh njihovih poteh. Tudi protagoniste v Lainščkovi zgodbi, ki jih spremlja žareča svetloba tega žeblja ob ključnih trenutkih. To da celotnemu romanu pridih magičnega realizma v stilu Marquezovega romana Sto let samote.
Zgodba o »nedotakljivih« nam ni posredovana iz perspektive vsevednega tretjeosebnega pripovedovalca, temveč je položena v usta protagonistu, ki je hkrati prvoosebni pripovedovalec. V romanu naletimo celo na postmodernistični kratki stik med fikcijo in resničnostjo. Podobno kot v Fowlesovemu romanu »Ženska francoskega poročnika« se tudi v tem romanu pojavi avtor sam, saj nam pripovedovalec pove, da je svojo zgodbo diktiral tudi Feriju Lainščku.
Cigani kot nedotakljivi ostajajo mit, fikcija, a hkrati tudi del naše resničnosti, kar je tudi poanta Lainščkove knjige. Z iskanjem mitične ciganske düše si sicer marsikdo lahko predstavlja medkulturni dialog in polni svoj evrocentrični ego, a hkrati spregleda ljudi s konkretnimi stiskami, ki živijo ob njem, a nikoli z njim, saj so »nedotakljivi«.
Da Cigani ne bi bili zgolj mit in fikcija v naši družbi, si želi Julija S.
Komentarji
komentiraj >>