Petek, 14. 2. 2003
petrak
Kdaj ob Koščku hrupa in ščepcu soli dobimo še košček kruha in ščepec zeli?! Prvi del besedne igre je naslov tako nove poetsko-glasbene zgoščenke kot promocijskega performansa, ki se je zgodil v Kudu 8. februarja.
Čemu smo bili priča?!
Kaj pa o tem menita ustvarjalca Tone Škrjanec in Tomislav Vrečar?
OB KOŠČKU HRUPA IN ŠČEPCU SOLI ŠE KOŠČEK KRUHA IN ŠČEPEC ZELÍ
Kud Franceta Prešerna je v tednu, zaznamovanem s slovenskim kulturnim praznikom, po tercetskem tridnevju kulturniško ali umetniško raven vzdrževal in ovrhovil s poetsko-glasbenim dogodkom. Dogajanje v Kudovi dvorani na sobotni večer, 8. februarja, je bilo poimenovano kot poezija z glasbo, v živo predstavitev zgoščenke z naslovom Košček hrupa in ščepec soli, potem pa se je izkazalo, da so ponudili več. Tisto, kar je bilo moč zaznati, je bil že poetsko-glasbeni performans.
Zgoščenka, ki jo je izdal Kud Franceta Prešerna, omogočilo pa Ministrstvo Republike Slovenije za kulturo, je sestavljena iz desetih enot, ki jih napolnjuje poezija in glasba umetniških dvojic. Če je peterica slovenskih pesnikov v sodelovanju z različnimi muzikusi stremela k »poizkusu zlitja glasbe in poezije v urbanem okolju«, potem so pesniki Tone Škrjanec, Primož Čučnik, Gregor Podlogar, Tomislav Vrečar in Brane Mozetič ter glasbeniki Jani Mujič, Tomaž Grom, B Menu, DJ Borka, Goran Majcen in Kozma naredili uspešen poizkus. Povedano drugače, poizkus je uspel, ne le na zgoščenki, temveč tudi in predvsem v živo.
Ta hrupno-solna tlačenka ne da ne bi smela, ampak ne sme manjkati v literarni zvokoteki. Namreč, za tiste, ki se kdaj pa kdaj pobrigate za poezijo, vsebinsko ne bo nič novega. Torej, surovina, to je pesem, beseda, ostaja ista, le da je v soboto bila in na zgoščenki je oplemenitena tako od kilometrine vseh nastopov in branj v živo kot tudi z glasbenim delom. Če pesnike zasilno imenujem kudovski pesniki – in ta opredelitev zadeva bolj ene in manj druge, in je, poudarjam, pavšalna –, potem lahko rečem, da so s številnimi nastopi, repeticijami izbora pesmi in posrečeno idejo, kot so bile razglednice v obliki vabil na literarno dogajanje, ki so vsebovale po eno pesem, uspešno trasirali pot njihovim verzom do naših ušes. Škrjančev Hašiš, Horsis, Čučnikova Amerika, Podlogarjeva Goa, v originalu Pismo ostarelega hipija iz Goe, ali pa Mozetičeva Dolga črta kokaina so se vsaj ponekod v slušnih organih »zalimale«. Ugibam, da bodo morda ponarodele.Košček hrupa in ščepec soli sta bila v soboto servirana dodelano in premišljeno. Vrstni red petih nastopov je bil drugačen od tistega na zgoščenki. In ustreznejši za sam dramaturški lok nastopa v živo ali skoraj v živo. Pet pesniško-glasbenih nastopov se je nanizalo v smiselno celoto, v kateri se je delež poezije skoraj poenačil z glasbenim. Pet enot večera je bilo po eni strani zelo raznorodnih, po drugi pa tako podobnih. Kolikor so poezije Škrjanca, Čučnika, Podlogarja, Vrečarja in Mozetiča bolj ali manj različne, toliko so tudi glasbeni izdelki različnih glasbenikov precej raznorodni. Če smo se v Kudu v slabi uri sprehodili med zvoki novodobne elektronike, impro džeza, daba, rocka, improvizacije in še česa, potem smo hodili tudi med besedami ulice, betona, opojev, žalosti, spoznanj, ki so doma v primežu družbenih stvarnosti.
Ustreznost izbora glasbenega žanra in svojskost pesnikovih jezikov ni zanemarljiva. Poezija in glasba sta naredili spoj, najbolj očitno pa sta se pregnetila oba medija, torej poezija in glasba, pri pesmi Amerika Primoža Čučnika in Tomaža Groma. Čučnik in Grom sodelujeta že dalj časa, spomnimo na zgoščenko poezije in glasbe z naslovom Dvojnik iz leta 1999.
V soboto tako ni bilo čutiti glasbe kot spremljave, temveč kot skoraj enakovreden element. Obiskovalec ni imel občutka, da prisostvuje »poeziji«. Dober izbor tekstov, čas trajanja, zaporedje in sam ritem so zagotavljali pozornost, nedolgočasnost, koncentracijo pri obiskovalcih. In dogodil se je slučaj, ki bi lahko bil z enega zornega kota prisotnim moteč, to je bil slabše slišen Mozetičev glas, po drugi strani pa je prav ta slučaj ponudil razmišljanje o mestu poezije in glasbe. Glasbena podlaga je namreč porodila specifično atmosfero, pomen komaj slišnih besed pa je tako ali drugače odmeval v zaznavanju. Ta okoliščina, ali je bila hotena ali ne, pa odslikava in sugerira na glasnost in slišnost, ki jo imajo besede v našem vsakdanu, izvotlenem svetu oroženelih skeletov. Če parafraziram – temu mestu, ki ni mesto, dajte košček hrupa in ščepec soli. Dali so mu tudi košček kruha in ščepec zelí.Ker spojev prezentacije poezije in glasbe v našem prostoru in slovenski zgodovini ni premnogo, ker oživljanje in sestopanje poezije iz slonokoščenega stolpa po tem, ko smo popolno zanemarili in pozabili njeno prvo obliko, ni prastara slovenska pesniška tradicija, sem se o vlogi poezije, ki se uglási iz tiska, pogovarjala s Tonetom Škrjancem, vodjo projekta Košček hrupa in ščepec soli, ter s sicer mladim, po poetično-performativni plati pa že poznanim Tomislavom Vrečarjem. Moja refleksija sobotnega nastopa je v včerajšnjem (13. februarja 2003) pogovoru dobila potrditve. Tone nam je povedal, zakaj sploh se Kud odloča za pesniške nastope in od kod ideja za zgoščenko.
Tone Škrjanec: »Projekt plošče in nastopa v Kudu Franceta Prešerna, ki je posledičen v primerjavi s ploščo, izvira iz tega, da smo prijatelji, ljudje pesniki, glasbeniki, ki se pojavljamo na plošči, že pred tem neko časovno obdobje poskušali svojo poezijo skombinirati z muziko, živo ali pa manj živo. Po eni strani se nam je to zdelo dokaj normalno za poezijo, saj se je poezija v tradiciji prepevala. Kar se popularizacije medija, za katerega se pravi, da je nekako izjemno intimen, da ljudje ne razumejo, ne poslušajo poezije, tiče, je zelo fajn. To se pravi, da govorjeno besedo pospremiš z glasbo, celotno zadevo zapakiraš, spraviš v še neko drugo dimenzijo. Tomislav Vrečar, Primož Čučnik, Gregor Podlogar, Brane Mozetič in jaz smo bili na tem področju aktivni v zadnjih nekaj letih. Potem smo se vprašali, zakaj bi šla vsa ta zadeva v nič, se pravi v pozabo, zakaj je ne bi razen na kasete, občasne kratkotrajne nosilce, dali še na cede, za zmeraj, in jo eventuelno zaokrožili v neko smiselno celoto. Mislim, da nam je uspelo, predvsem z veliko raznolikostjo. Glasbeni spekter, ki se vleče čez celo ploščo, je po eni strani enoten, po drugi pa se čuti širok spekter glasbe in takisto poezije, hkrati pa je vse uravnoteženo, na istem nivoju.«
Kako je prišlo do selekcije pesmi, kakšni so bili kriteriji, da so pesmi sedaj na zgoščenki in kako je prišlo do sodelovanja med pesniki in glasbeniki, nam je povedal Tomislav Vrečar, ki se z večmedijskimi pesniškimi nastopi ukvarja že nekaj let, v letu 2000 je s kolegi pripravil projekt (z naslovom – po mojem spominskem izsledku) Meni se ponuja, ko se mi skuja.
Tomislav Vrečar: »Poudaril bi, da ni bilo posebne selekcije. Šlo je za izkušnje prejšnjih sodelovanj, predvsem pa je šlo za to, da so avtorji tako glasbe kot poezije zelo poskušali na neki način razumeti eden drugega. Sam proces kreativnega dela je potekal pač tako, da je zdaj opazna velika prisotnost tako avtorjev s strani poezije kot glasbenih avtorjev, kar se na glasbi pozna. Izpostavil bi, da pride drugače zelo hitro do problemov. Če pač nekdo, nek glasbenik vzame poezijo nekega avtorja, ki ga mogoče celo ni nikdar bral, se ni poskušal poglobiti v tekste, pride velikokrat do nekakšnih nesporazumov. Kar pa se prejšnjih sodelovanj, nastopov tiče, bi rad poudaril, da je bil to zame prvi stik z multimedijskimi literarnimi dogodki, predvem zaradi moje okolice, ki je bila prej glasbeno kot pa poetično naravnana. Zdelo se mi je logično, ker banalno povedano – moja družba ni hodila na literarne večere. Hotel sem ji približati poezijo. In to sem poskušal s sodelovanjem z glasbeniki kot tudi z vizualnimi umetniki, kot so fotograf Damjan Kocjančič, kar pa se glasbenikov tiče, ritem sekcija skupine 2227. Projekt združevanja je uspel predvsem na odzivu maldih. Temu sicer lahko tudi rečemo, da populariziramo poezijo, kar pa se mi sploh ne zdi sporno predvsem v času, v katerem živimo, ki je precej vizualno naravnan. Je pa tukaj tudi prisotna, če temu lahko tako rečem, ameriška izkušnja, ki sem jo dobil spet preko glasbe, recimo razna sodelovanja, kot so Ministry, Burroughs, Ginsberg pa Paul McCartney in tako naprej. To je bilo zame zelo markantno na tem področju.«
Tone Škrjanec o spoju poezije in glasbe dodaja: »Po drugi strani pa smo mi, kakor koli vzameš, rokenrol generacija, in to gre skupaj. Če se navežem na to ameriško izkušnjo ... Tam je bila praksa, povojna praksa, pa verjetno še pred tem, da se je to delalo na veliko. In to z velikimi glasbeniki in velikimi pesniki, na velikih odrih, pred velikimi množicami. Pri nas smo pač začeli - kot se šika za podalpsko Slovenijo - toliko let kasneje. Ampak mislim, da ni nič zamujenega. Je sigurno drugače za samo sprejemanje poezije. Tu ne gre za prodajo knjig ali za prodajo plošč. Dejansko gre za neko oživljanje žive besede, za promocijo poezije kot takšne. Ljudje jo očitno laže sprejmejo, če je podkrepljena s še nekim medijem. Se pravi z muziko. Podkrepljena – nič slabega ne mislim s tem. Skombinirana – saj to gre eno z drugim. Enakopravni sta. Oba medija sta enakopravna, se pravi beseda in glasba.«
Tomislav poudarja živost poezije kot pomemben element sestopanja iz slonokoščenega stolpa in zdravljenja odvisnosti od patine šolskih učnih programov. Ob redkih posrečenih poskusih spoja nastajajo tudi literarni večeri, katerih glasbeni del je le spremljava, pripomoček za razbijanje strahospoštovanja in nepriljubljenosti poezije. Nasprotno so udejanili avtorji performansa in zgoščenke Košček hrupa in ščepec soli.
Hrup je zobala, sol pa tapkala ter se s Tonetom in Tomijem pogovarjala Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>