Sobota, 2. 2. 2008
Bogdan B
Čas je že bil, da se v tej oddaji bolj posvetimo španskemu pianistu in skladatelju Agustiju Fernandezu. Aurora je v marsičem njegov izdelek, čeprav sta sopodpisana tudi basist Barry Guy in Fernandezov rojak bobnar in tolkalec Ramon Lopez. Fernandez je namreč prispeval kar osem od devetih skladb na albumu. Vendar Aurora še zdaleč ni osamljen primerek v Fernandezovem opusu. Solistične albume redno izdaja, predvsem v Španiji, že od konca osemdesetih let, že sredi devetdesetih pa je začel sodelovati z Evanom Parkerjem in z njim med drugim igral v elektroakustičnem ansamblu, ki je prvi polovici tega desetletja izdal dva albuma za ECM. (v celoti!)
* Čas je že bil, da se v tej oddaji bolj posvetimo španskemu pianistu in skladatelju Agustiju Fernandezu. Aurora je v marsičem njegov izdelek, čeprav sta sopodpisana tudi basist Barry Guy in Fernandezov rojak, bobnar in tolkalec Ramon Lopez. Fernandez je namreč prispeval kar osem od devetih skladb na albumu. Vendar Aurora še zdaleč ni osamljen primerek v Fernandezovem opusu. Solistične albume redno izdaja predvsem v Španiji že od konca osemdesetih let, že sredi devetdesetih pa je začel sodelovati z Evanom Parkerjem in z njim med drugim igral v elektroakustičnem ansamblu, ki je v prvi polovici tega desetletja izdal dva albuma za ECM. Tako Fernandeza bolj podrobno spremljajo šele zadnjih nekaj let, ko se je predstavil tudi na koncertnih odrih, in sicer v sklopu Skritih not v Mariboru s solističnim nastopom in kot član novega orkestra Barryja Guya v Ljubljani, ob koncu leta 2006. Takrat smo slišali tudi skladbo Rosalia, koncert pa je sovpadal z uradnim izidom Aurore, ki je prišla v distribucijsko mrežo v začetku 2007.
Že v koncertni različici skladbe smo bili priča presenetljivemu obratu in nasprotnemu glasbenem polu, kot ga je ponujal Guy z orkestrom. Studijski posnetek, ki je sicer mnogo bolj obarvan z Lopezovo specifično uporabo tolkal, je v kontekstu celotnega izdelka seveda čisto nekaj drugega kot uvodni komad z drugačno zasedbo na koncertu. Rosalia, ki jo Aurora ponuja v osrednjem delu albuma, je dramaturški vrh, v katerega se stekajo uvodne skladbe, iz nje pa se izlivajo note očiščene napetosti, pričakovanja, nestrpnosti, skratka note nenehnega koketiranja s poslušalčevimi čustvi, ki veje iz Fernandezovih uvodnih skladb. Prav presenetljivo, če vemo, da Fernandez velja za pianista močne in impulzivne roke, ki lahko na vsakem koraku sledi Guyevi virtuoznosti na kontrabasu. Če smo ga do Aurore poznali kot vrhunskega improvizatorja, se tu vsa njegova energija preprosto stopi v liričnost, v daljšo dobo, v tišino in občutenje, ki odseva razpoloženje napisanih skladb. Motivi so torej tu drugačni, vprašanje pa je, ali je tak tudi pristop. Po načinu igranja vsekakor, a Fernandez na Aurori razkriva predvsem svojo osebnost ter skladateljsko in izvajalsko širino. Pristop do izvajanja je torej lahko isti, le motivi in razpoloženje so drugačni.
Pri Aurori se zdi bistveno, da izvajalski trio ohranja avtorsko silovitost, ki nas ponavadi prevzame v hitrem igranju in glasnosti, v čudovitem liričnem toku, ki dopušča glas inštrumenta v vsej njegovi veličini. Če je v tem Fernandezovo igranje vodilno in nekako usmerja soigralca, lahko pri Guyu slišimo glasbene drobce, ki jih zmore le redek kontrabas. Prav čudovito je poslušati, kako globoko in prefinjeno je Guyevo razumevanje kompozicije, nadgrajevanje melodije pianista in soigra z obema kolegoma. Medtem je Ramon Lopez hladnokrvno samosvoj z ritmičnimi rešitvami na bobnih, ki so prepoznavno njegove, in s samosvojo uporabo tábel, ki zaznamujejo šarmantno melodijo skladbe Don Miquel.
Aurora dokazuje še nekaj: da se navidezna jazzovska preprostost z lirično noto in širokim zvočnim razponom tria skriva tudi med najbolj silovitimi improvizatorji tega trenutka. To pa je dobra novica tudi za tiste, ki še danes prisegajo na Keitha Jarretta in Paula Bleya.
pripravil Bogdan Benigar
Komentarji
komentiraj >>