»Ne verjemi očetu,« pravi. »Kar si slišal, so bile res miši, včasih tudi mi ne moremo zaspati. Ko bi jih videl, prave pošasti so, pošasti; črne kot oglje, z dlako kot vrsta zobotrebcev ... In če hočeš vedeti, obe mački, one so ju pokončale ... Zgodilo se je ponoči. Že nekaj ur smo spali, nenadoma pa nas je prebudilo grozljivo mijavkanje. V salonu je bil pravi kraval. Šli smo dol, vendar o mačkah ne duha ne sluha ... Samo kopica dlak ... tu pa tam krvav madež.«
»In vi ne storite ničesar? Pasti? Strup? Ne razumem, kako tvoj oče vse tako mirno prenaša ...«
»Kaj mirno? To je postalo njegova nočna mora. Ampak zdaj je tudi njega strah, pravi, da jih ne smemo izzivati, da ne bo še slabše.«
Italijanska kratka proza četrtič, kratka zgodba Miši, pisatelja Dina Buzzatija, v oddaji Tu pa tam to nedeljo skoraj natanko ob dvajsetih.
Interpretacija: Katja Š., Jaka, Rok in Matej
Prevod in spremna beseda: Ana Geršak
Italijanski pisatelj in slikar Dino Buzzati, rojen leta 1906, se je do smrti otepal literarnokritiške oznake, da je »Kafkov učenec«. Karkoli je napisal, so kritiki označili za »kafkovsko«. Ko se je z dobro prodajanim romanom Un amore - v slovenščino je preveden kot Zgodba o ljubezni -, od paradigme oddaljil, pa so mu očitali, da je to storil nalašč, da bi vsaj enkrat zanikal vpliv praškega učitelja. »Odkar sem začel pisati, je Kafka moj križ«, je 31. marca 1965 zapisal Buzzati. »Ni bilo pripovedi, romana, komedije, v kateri ne bi kdo prepoznal podobnosti, povezav, izpeljav, imitacij ali celo drznih plagiatov češkega pisatelja. Nekateri kritiki so me analogij dolžili celo, če sem napisal telegram ali se prijavil na obrazec za dohodnino.«
Mnogi so Buzzatija zavračali kot modnega avtorja in mu niso želeli priznati večje literarne teže. Vse, kar je lahko ponudil, so bile nenavadne, pravljične zgodbe, zapisane v ne ravno bleščečem slogu, ki se je večkrat približal kleni vsakdanji govorici kot povzdignjeni knjižni retoriki. »Odkrili« so ga pravzaprav Francozi, ki so avtorja izbrali kot prvega italijanskega pisatelja, katerega prevodi so izšli v zbirki Cahiers. Pravo slavo je Buzzati, kot premnogi drugi, doživel šele po smrti, ki ga je doletela leta 1972. Njegov opus magnum, Il deserto dei Tatari oziroma Tatarska puščava, je bil preveden v številne jezike, med drugim tudi v slovenščino.
Kljub zagrizenemu izmikanju avtorja, da bi ga označili za še enega izmed Kafkovih naslednikov, se zdi primerjava vendarle neizbežna. Tako Kafka kot tudi Buzzati, s sicer povsem različnimi slogovnimi prijemi, za pojavi normalnega vsakdana slutita groteskne, absurdne mehanizme, ki upravljajo s človekovim življenjem proti njegovi volji in večkrat celo mimo njegove zavesti. Predmeti, dogodki, živali pa tudi ljudje, s katerimi se dnevno srečujemo, se lahko v trenutku preobrazijo v vir čiste groze. Buzzatijevi junaki so ujeti v prostor, ki je zanje bodisi prevelik bodisi preveč klavstrofobičen, da bi bilo v njem mogoče zaživeti. Pokrajine ostajajo statične, dogodki se spreminjajo v gledališko instalacijo, kjer je vse ustvarjeno z namenom, da se publika zabava. Toda vlogi gledalca in gledanega sta zamenljivi in v Buzzatijevem svetu še tako drobna stvar, kot je miš, privzame poteze rablja, ki uniči celotno družino.
Zbirko enaintridesetih kratkih zgodb La boutique del mistero (Butik skrivnosti) je leta 1968 zasnoval avtor sam v želji, da bi v eni sami knjigi zajel tisto, za kar je menil, da je iz njegovega obsežnega opusa najboljše od najboljšega. Pravljično-melanholično zasnovani vrt, v katerem za smrt vsakega izmed pripovedovalcu ljubih oseb iz tal požene grbina, se v novi zgodbi razveže v grozo brez imena, ki jo pooseblja bežeči vlak, ki z vso hitrostjo drvi proti cilju, od koder vsi bežijo, pa nihče ne ve, zakaj. Prav tako ostaja zavita v tančico skrivnosti resnica o gradnji Eifflovega stolpa in razlog, da se kapljica vode ni sprehodila po stopnicah navzdol, temveč navzgor. Z eksistencialno tesnobo je prežeta zgodba o princu, ki je želel doseči meje svojega kraljestva, da bi na koncu spoznal, da jih je morda že prešel, ne da bi sam vedel, kdaj in kako. Metafora smrti se tiho priplazi v skoraj vse Buzzatijeve zgodbe, le da je nekje bolj izpostavljena, medtem ko se drugje razblinja do nerazpoznavnosti.
Kratka zgodba I topi (Miši) že po nekaj uvodnih stavkih vsiljuje misel na neizbežno katastrofo, ki je doletela družino Corio. Absurdnost položaja, v katerem se je znašla družina, izvira iz njihove skoraj bolezenske inercije, nezmožnosti, da bi kakorkoli ukrepali in se zoperstavili nevarnosti. Bralcu se nehote vsiljuje misel na prispodobo z »drobnimi in umazanimi družinskimi skrivnostmi«, ki sčasoma prerastejo svoje imetnike in nasilno prevzamejo vodilno vlogo v njihovem življenju. Toda Buzzatijeve metafore niso nikoli enoznačne. In zagotovo je bila to ena izmed njegovih največjih vrlin: s preprostimi, vsakdanjimi besedami je z močjo gole zgodbe gradil zapletene blodnjake človeške zavesti.
Komentarji
komentiraj >>