Torek, 5. 2. 2008
primozv
Primož Vozelj recenzira novi album britanskih elektro pop veseljakov Hot Chip ...(v celoti!)
* V času ko se zdi, da se največja diskokrogla v vesolju, ki se imenuje planet Zemlja, vrti vse hitreje in blešči vse močneje, je izšla tretja plošča angleške elektro-pop ekipe, ki sliši na ime Hot Chip. Če smo njihov prvenec izpred štirih let nekako še uspeli spregledati, pa so z drugim album The Warning izpred dveh let Hot Chip vskočili v sam center svetovne popularno plesne scene. Zasluge za to ne gre pripisati toliko albumu kot takemu, ki je bil sicer odličen, temveč dvema biseroma na njem in sicer komadoma »(And I Was a) Boy From School« ter »Over And Over«, ki sta oba, še posebej pa slednji postala orjaška hita.
S to dediščino na grbi so se bili Hot Chip primorani lotili svoje tretje plošče Made in the Dark. In kot je moč soditi po slišanem, so se tega lotili nadvse ležerno in neobremenjeno. Na ta način so se spretno izognili nevarni pasti, na vso silo ustvariti prepoznaven singel ter na ta račun žrtvovati kredibilnost. Made in the Dark je na nek način sicer še bolj očitna pop plošča, kot njena predhodnica, vendar nikakor ne na račun cenenega populizma. Čeprav bi morda kdo ob površnem poslušanju za hip utegnil pomisliti tudi na to. Na njej sicer ni hitiča, kalibra že omenjenega komada Over And Over, a hkrati ni dvomiti, da Hot Chip s to ploščo ne bodo dodobra pretreslili prenekatere riti.
Če se ozrem na njeno predhodnico je po eni strani plošča Made in the Dark bolj koherentna, pri čemer se kot glavni povezovalni element kaže trša in temačnejša produkcija. Spet po drugi strani kot zaljubljenec v ploščo The Warning, vendarle pogrešam zasanjan, na trenutke celo infantilen večglasen falseto, ki je zaenkrat še vedno njihov najbolj prepoznaven trademark. In zaradi katerega so se bržkone na Hot Chip lepile nesmiselne etike v stilu Neo-Soul oz. celo Nu-soul, pri čemer se, da uganili ste, ta »Nu«(new) piše kot n, u. Žanrske akrobacije gor ali dol, Hot Chip je uspelo s to ploščo ustvariti povsem spodobno ploščo, ki sicer morda ne dosega enkratnosti in svežine predhodnice, a se po drugi strani ni bati za njen uspeh. Morda tudi zaradi zapoznelega delovanja prejšnje plošče, ki so jo Hot Chip izdali, bolj kot ne kot anonimusi. To se kaže v paradoksu, da je prvi singel s te plošče Ready For The Floor, dosedaj daleč najbolj uspešen singel Hot Chip, čeprav bi težko rekli, da je to dosedaj njihov najboljši komad.
pripravil Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>