Možnost otoka je za Razširitvijo področja boja, Osnovnimi delci in Platformo Houellebecqov četrti roman, ki je v Franciji luč sveta uzrl leta 2005. Slovensko verzijo je Študentska založba z zavidljivo hitrostjo izdala že proti koncu leta 2007 in s tem prehitela zaključek Houellebecqovega istoimenskega filmskega produkta. Tako je vsem pisateljevim »fenom« vstop v nov Houellebecqov imaginarni svet preko črk na papirju omogočen, še preden se ga dotakne determinacija filmske podobe.
Možnost otoka je za Razširitvijo področja boja, Osnovnimi delci in Platformo Houellebecqov četrti roman, ki je v Franciji luč sveta uzrl leta 2005. Slovensko verzijo je Študentska založba z zavidljivo hitrostjo izdala že proti koncu leta 2007 in s tem prehitela zaključek Houellebecqovega istoimenskega filmskega produkta. Tako je vsem pisateljevim »fenom« vstop v nov Houellebecqov imaginarni svet preko črk na papirju omogočen, še preden se ga dotakne determinacija filmske podobe.
Houellebecqov zadnji roman je - kot je že v navadi - presenetljiv, po drugi strani pa je avtor z njim ponovno nepresenetljivo dober. Houellebecq je kult - brati njegov roman je edinstvena izkušnja, svojevrsten trip. Je naporen človek, ki piše težke romane in vsak od njih je kot sol na rano naše uspavane zavesti. Je filozofija z velikim F. Pri čemer lahko F poleg filozofije z enako kredibilnostjo uvaja tudi »fuck«, felacijo ali fatalnost. Vse to so modrosti življenja a la Houellebecq.
Kaj avtorja dela tako izjemnega, ko pa so njegovi romani vulgarni in skrajno šovinistični? Ženska je namreč po mnenju Houellebecqovih junakov pri 40-ih letih le še za na odpad. Ravno vulgarnost in mizoginost sami sta ena ključnih genialnosti Michela Houellebecqa. Je eden redkih, ki si drzne vse skupaj povedati brez ovinkarjenja in olepšav. Neizpodbitno je, da smo vedno bolj obsedeni z lepoto, popolnostjo in čezmernim uživanjem. Houellebecq je tako odsev in odmev, ki vrača vse naše narcisoidne fantazije in želje. Njegovi romani so vse, česar si niste želeli slišati o sebi.
Pri Houellebecqu se vse deli v kategorije. Ženske v glavnem na »tiste, ki bi jih«, in »tiste, ki jih nikakor ne bi«, moški pa na čas, ko mu »pride prehitro«, in čas, ko se mu »ne dvigne več«. Če je z žensko pri 40-ih konec, se moškemu odpirata vsaj dve opciji – junak Možnosti otoka - Daniel - se posluži obeh. Lahko si kupi kabriolet oziroma lahko postane pripadnik new-age gibanja in začne odkrivati globlje resnice o sebi in svojem obstoju.
Michel Houellebecq je tako marsikaj, zagotovo pa ni fin. Citiramo: »Ko izgine fizična ljubezen, izgine vse; dneve napolni zlovoljno in topo godrnjanje … Ko med žensko in moškim ostane samo govorjenje, lahko povsem pravilno ugotovimo, da je zveza končana.« Tako se končata tudi obe zvezi junaka Daniela.
Ljubezen pa je očitno tudi najuspešnejše sredstvo za preseganje strahu pred smrtjo. Starejši kot je človek, bolj učinkovito sredstvo je in bolj se ga oklepa. Manj kot ima upanja, močnejši mora biti impulz oziroma – v primeru junaka Daniela - mlajše in lepše mora biti dekle, ki ga zbuja.
Tokratna zgodba si v skladu z vsem povedanim za osišče izbere vprašanje nesmrtnosti. Nesmrtnost je namreč logični podaljšek, ki sledi iz obsesivne skrbi za našo fizično perverzacijo. Zato se zgodba odvija v dveh obdobjih: v sedanjosti z junakom Danielom in čez slabo tisočletje v futurističnem svetu neoljudi z Danielovima klonoma številka 24 in 25.
Houellebecq svoj roman zgradi na neusmiljenih zakonih biologije in na trenutke še bolj neizprosnih strukturah zahodne filozofske misli. Medtem ko je Hegel »prostaški bedak«, Schopenhauer in Nietzsche predstavljata neizpodbitno avtoriteto. Goethe junaka »sili na bruhanje«, Spinoza pa je prezirljivo priporočeno čtivo, kadar se neoljudem vzbudijo dvomi v zapovedi Velike sestre.
Možnost otoka tako pod svojo vulgarno in grobo površino nosi predvsem razmislek o krhkosti človeškega bivanja. Vsi se na tak ali drugačen način trudimo transcendirati svoje zemeljsko bivanje - to je v naši naravi. Kot je v naši naravi smrtnost. Zato se s kloniranjem prelisičena smrtnost Houellebecqovih futurističnih junakov vrne v vsem svojem blišču in sijaju. Tudi neoljudje namreč sanjajo o tistih, ki prihajajo za njimi. Tistih, ki bodo odrešeni njihovih muk. V naši naravi je potemtakem predvsem hrepenenje po nečem onstran. Zato je – paradoksalno – smrtnost ta, ki daje upanje in moč za življenje.
Nesmrtnosti si je le za hip poželela tudi Tisa V.
Komentarji
komentiraj >>