Četrtek, 7. 2. 2008
JureV
Leto, v katerega smo pred kratkim vstopili, bo glede na prve izdaje očitno zelo plodno in pa kvalitetno, vsaj kar se nove glasbe tiče. Tako je konec januarja prišla na police plošča, ki bo zagotovo kotirala med boljše izdaje ob končni reviziji. Brooklynški fantje iz zasedbe Dub Trio, ki jih pri nas poznamo predvsem po njihovi prejšnji plošči New Heavy in kot gostujoče glasbenike v živi verziji Peeping Tom-a, projekta, za katerim stoji Mike Patton, so znova udarili – in to tako, kot od njih še nismo bili vajeni. Svojo mešanico metala, duba, hard core-a ter ostalih kitarskih podzvrsti so izpilili do potankosti, tako da plošča kar poka od svežine in inovativnosti ter kljub temu, da so na njej, razen ene skladbe, sami instrumentali ne kaže znakov dolgočasja in ponavljanja. (v celoti!)
* Leto, v katerega smo pred kratkim vstopili, bo glede na prve izdaje očitno zelo plodno in pa kvalitetno, vsaj kar se nove glasbe tiče. Tako je konec januarja prišla na police plošča, ki bo zagotovo kotirala med boljše izdaje ob končni reviziji. Brooklynški fantje iz zasedbe Dub Trio, ki jih pri nas poznamo predvsem po njihovi prejšnji plošči New Heavy in kot gostujoče glasbenike v živi verziji Peeping Tom-a, projekta, za katerim stoji Mike Patton, so znova udarili – in to tako, kot od njih še nismo bili vajeni. Svojo mešanico metala, duba, hard core-a ter ostalih kitarskih podzvrsti so izpilili do potankosti, tako da plošča kar poka od svežine in inovativnosti ter kljub temu, da so na njej, razen ene skladbe, sami instrumentali ne kaže znakov dolgočasja in ponavljanja.
Dub trio sestavljajo prekaljeni studijski glasbeniki – basist Stu Brooks, kitarist DP Holmes ter bobnar Joe Tomino, ki so kot instrumentalisti med drugim sodelovali tudi s takimi imeni kot so Common in Mos Def ter celo s Tupac-om ter 50 Cent-om. Kot predskupina pa so tour-ali z Gogol Bordello in pa Helmet. Za svoj spremljevalni band pa jih je vzel, kot smo že prej omenili, Mike Patton. Zato bi se najprej ustavil pri njem, saj je tako kot na prejšnji plošči tudi na tej prispeval edini vokalni vložek. Poleg tega je plošča izšla pri njegovi založbi, na tem radiju tako priljubljeni Ipecac recordings, in ne na Roir-u, kjer so založili njihove prvi dve studijski in eno live ploščo. Kar pa je bila nekako logična poteza, saj jih, sodeč po intervjujih, sam zelo ceni in je njihov največji fan.
Žanrsko se nova plošča ne razlikuje preveč od ostalih, je pa treba priznati, da so svoj žanrski fusion še dodatno nadgradili in ga še bolj približali poslušalcem. Mogoče se na prvi posluh tega niti ne sliši in vse skupaj zveni kot še ena verzija albuma New Heavy, ampak ob večkratnem in bolj pozornem poslušanju kaj hitro postane jasno, da so fantje pozorno in veliko delali na novem materialu. To je predvsem slišno pri aranžmajih ter dodajanju novih zvrsti v njihovo glasbo. Tukaj bi predvsem izpostavil elemente post rocka, ki dodajo nove občutke skladbam ter jim dodatno širijo zvočno pokrajino, ki jo gradijo. To je najbolj očitno predvsem pri skladbah Respite in pa Felicitation, ki na momente potegneta na japonske Mono ter njihov post rockovski zvočni zid, ali pa na teksaške Explosions in the sky. Tako, da bo plošča verjetno še najbolj razočarala ljubitelje pristnega dub-a, ki si lahko napačno interpretirajo besedo ''dub'' v njihovem imenu. Tega žanra je v njegovi prvinski obliki na plošči namreč bore malo, saj kitare ter bas s svojimi riffi kaj hitro presenetijo in razburijo preveč zapohana ušesa. Še v največji meri je dub prisoten v uporabi efektov, saj delay-ev ter flanger ne manjka in so prisotni praktično skozi celo ploščo. Uporabljeni pa so na način, ki se ga ne bi sramoval niti King Tubby ali pa Mad Professor v svojih najboljših časih. In po mojem mnenju prav to Dub Trio dela velike. Iz vsakega žanra, ki ga plasirajo v svojo godbo, izluščijo najboljše dele in jih uporabijo na njihov svojstven način.
A kljub odličnim aranžmajem, perfekcionističnem obvladovanjem instrumentov ter nasploh dobri godbi, pa je največja odlika plošče produkcija. Ta namreč povzroči, da se vse sliši tako kot se mora, z njo naredijo presežek v podajanju svoje glasbe. Non-stop nas od nekje presenečajo majhni detajli, snare ponekod v nekaj sekundah zamenja tudi do štiri različne zvoke, na momente zaplava v flanger delay, medtem ko nas že naslednji trenutek udari direktno v glavo, kitare so našpičene, predvsem distorzirani deli zvenijo strupeno in dajejo identiteto pesmi. Če so nekje še najbolj podobne zvoku kakšnih Helmet, se drugje sprevržejo v stoner-ski sound Kyuss-ov ali pa Queens of the Stone Age, spet drugje pa sproducirajo zvočni zid, še najbolj podoben Isis ali pa Unsane. Vseskozi ga pa na mirnih partih tako naefektirajo, da sploh ni jasno, od kje prihaja zvok in kateri instrument ga producira. Za to pa gredo največje zasluge producentu Joel-u Hamilton-u, ki je delal posnetke različnim izvrstnim glasbenikom in skupinam, med katerimi bi izpostavil Tom-a Waits-a, Sleepytime Gorilla Museum, Unsane, Talib Kweli-ja, o njegovi raznovrstnosti pa pove tudi podatek, da je sodeloval tudi s takšnimi šupčinami kot je Justin Timberlake. Kot odlični glasbeniki pa se njegove vloge pri plošči zavedajo tudi Dub Trio, ki ga marsikje radi navajajo kot četrtega, skritega člana skupine.
Skratka, s ploščo Another Sound Is Dying so Dub Trio zadeli žebljico na glavico in nam ponudili nadpovprečen izdelek, ki ga lahko uživamo na vse možne načine, saj ima kar nekaj močnih skladb, ki jih lahko užijemo vsako posebej, po drugi strani pa nas ob poslušanju celotnega albuma popeljejo na prav prijetno potovanje po zvočnih krajinah. Je pa res, da se po poslušanju plošče prej pojavijo bolečine v vratu, ki so podobne slamanju ob kitarski godbi, kot pa bolečinam zibajočih se kolen ob zapohanem dub-u.
pripravil Jure Vlahovič
Komentarji
komentiraj >>