Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MAPA: mobilna akademija ALI nas lahko interaktivni art menedžment odreši umetnosti? (4153 bralcev)
Četrtek, 7. 2. 2008
Ariana Ferfila



MAPA je torej mobilna in fleksibilna. Ni pozicionirana: studio, oprema, pisarne – vse je premikajoče in začasno. Način delovanja in mreža, ki jo vzpostavlja s poučevanjem in sodelovanjem, ji omogoča poletne turneje lastne produkcije po partnerskih gledališčih centralne in vzhodne Evrope. V manifestu ima MAPA zapisano prizadevanje za izmenjavo idej, informacij, za razvijanje stabilnega in učinkovitega art mreženja – le kje se potemtakem stvar zalomi?
Januarja se je v Dah teatru zgodila druga predstavitvena delavnica, ki je bila namenjena prikazu načina dela mobilne akademije scenskih umetnosti - MAPA. Konec lanskega leta se je namreč pričel triletni projekt, ki naj bi se v celoti odvijal v Beogradu, obsegal pa naj bi delavnice svetlobnega dizajna, scenografije, uporabe projekcij ob poudarku na umetniškem vodenju in razvijanju timskega dela.

MAPA se je formirala daljnega leta 1983, ko je iniciator ideje Ide van Heiningen vzpostavil projekt sodelovanja na relaciji Amsterdam-vzhodni Berlin. Od samega začetka sta bila srž zanimanja poučevanje in potencial razvijanja mreže delovanja na področju centralne in vzhodne Evrope. Leta 1993 se je MAPA uradno formirala in od takrat se je mreža komunikacije in sodelujočih razrasla in stabilizirala. Osredotočena na izvoz nizozemskega scenskega know-how, se je kreirala mreža alternativnih gledališč na področju centralne in vzhodne Evrope ter Balkana.

MAPA v organizaciji in vodenju izobraževalnih delavnic in poletnih šol resda poudarja multidisciplinarno učenje veščin, kreativno delovanje v majhnih skupinah. So pa s strani vodilnih ljudi mobilne akademije do potankosti proučeni potenciali interaktivnega art menedžmenta, razlike v kulturnih politikah vzhodnega in zahodnega dela Evropske unije.

MAPA je torej mobilna in fleksibilna. Ni pozicionirana: studio, oprema, pisarne – vse je premikajoče in začasno. Način delovanja in mreža, ki jo vzpostavlja s poučevanjem in sodelovanjem, ji omogoča poletne turneje lastne produkcije po partnerskih gledališčih centralne in vzhodne Evrope. V manifestu ima MAPA zapisano prizadevanje za izmenjavo idej, informacij, za razvijanje stabilnega in učinkovitega art mreženja – le kje se potemtakem stvar zalomi?
Klikni za veliko sliko:
Če se opremo na tekst Miška Šuvakovića Epistemologija učenja umetnosti, ki je bil objavljen v lanskoletni MASKI, ki je problematizirala umetnost v primežu izobraževanja, lahko argumentirano izpostavimo pasti MAPE.
Umetniško izobraževanje se je z vzpostavitvijo moderne dobe - od obrtnega poznavanja tehnike in učenja tehnike ustvarjanja po pravilih - preusmerilo k učenju, kako ustvarjati umetniško v imenu avtentičnega individualnega dejanja. Vmes med nujnostjo ustvarjanja in naključnostjo udejanjanja je vzniknila potreba po učenju kot raziskovanju umetnosti. Raziskovanje pa velja za odprto dejavnost.

Umetnost se je torej preusmerila od 'ustvarjanja umetniškega dela' k raziskovanju, ki vodi k neznanemu in nepričakovanemu tako v novih medijih kot tudi v medčloveških odnosih, ki se vzpostavljajo z umetnostjo. In prav tu MAPA pogrne. Z izpostavljanjem razvijanja realnih strategij za menedžment uspešnih projektov na področju scenskih umetnosti, z nujnostjo vpeljave kritično-analitičnih razprav v okvir nastajanja umetniškega dela – tu je umetniško delo, bolj kot ne, premeščeno iz 'ustvarjalnega dejanja' v področje metajezikovne razprave.

Šolanje znotraj MAPE se v velikem loku izogiba področju intuitivnega, domišljijskega in inventivnega oziroma dopušča rigidno igro le znotraj ozko določenih, vnaprej podanih okvirih. Če ob tem pogledamo na fizični trening, ki ga MAPA propagira kot nujno vsakodnevno otvoritveno dejavnost, se za osnovo jemljejo določene fizične tehnike, ki koreninijo v praksah pantomime in še najbolj spominjajo na Mayerholdovo biomehaniko.

Telo se pojmuje kot nadzorljiv element scenskega dogajanja. Izpostavljena je tendenca k psihofizični nevtralnosti performativnega subjekta in to lahko doseže prav z obvladovanjem veščine, telesne tehnike, fokusa in vdih-izdiha. Performativni subjekt je fizično uporabljen kot marionetni element, saj je predmet raziskovanja način, kako premikajočega se pozicionirati v prostoru glede na svetlobno projekcijsko dramaturgijo, predlagano od zunaj. To pa vsaj na nivoju subjekta, prisotnega na odru, še zdaleč ni podobno raziskovalni dejavnosti.

Idu van Heiningenu kaže sredinca ariana.


Komentarji
komentiraj >>