Nedelja, 10. 2. 2008
zoranp
Senegalski, zadnje slabo desetletje predvsem v trikotniku domovina, Amerika in Pariz delujoči pevec, skladatelj, producent, filmski igralec in aktivist Youssou N'dour je vsaj že omenjeno desetletje planetarno prepoznavna osebnost, ki je na srečo ni treba vedno znova predstavljati, ko se srečamo z njegovim novim izdelkom, projektom, vlogo ali z njim povezanim dogodkom. Res pa je, da v teh krajih sledimo predvsem njegovemu glasbenemu početju; pa še temu dosledno zgolj v njegovem najbolj izpostavljenem segmentu, t. j. v tistem, ki ga naslavlja na planetarno prizorišče, za kar z izdajami njegovih albumov v tem tisočletju skrbi ameriška založba Nonesuch. (V celoti!)
* Senegalski, zadnje desetletje predvsem v trikotniku domovina, Amerika in Pariz delujoči pevec, skladatelj, producent, filmski igralec in aktivist Youssou N'dour je vsaj že omenjeno desetletje planetarno prepoznavna osebnost, in ga na srečo ni treba vedno znova predstavljati, ko se srečamo z njegovim novim izdelkom, projektom, vlogo ali z njim povezanim dogodkom. Res pa je, da v teh krajih sledimo predvsem njegovemu glasbenemu početju; pa še temu dosledno zgolj v njegovem najbolj izpostavljenem segmentu, t. j. v tistem, ki ga naslavlja na planetarno prizorišče, za kar z izdajami njegovih albumov v tem tisočletju skrbi ameriška založba Nonesuch. Ta je do zdaj izdala štiri njegove albume; predzadnji med njimi je bil glasbeno izjemni, po vsebini za marsikoga kontroverzni, na koncu pa celo z nagrado Grammy počaščeni »Egypt«, izdan že davnega junija 2004. In če je N'dour do tedaj pošiljal svoje albume na mednarodni trg z dokaj redno dvoletno frekvenco, smo morali na izid novega, zadnjega, čakati vse do konca lanskega oktobra. Seveda smo čakali z radovedno nestrpnostjo, kam se bo mojster po duhovni avanturi s prejšnjim podal s tem. No, tudi z »Roku Mi Roka« smo dobili album s konceptom, čeprav je ta ohlapnejši od na prejšnjem uporabljenega, in tako kakšen košček repertoarja vsaj navidez precej odstopi od njega. Pa tudi v vseh ostalih poglavitnih komponentah je ta album povsem tipičen za njegovo mednarodno produkcijo, čeprav spet ni mogoče preslišati primerjalno močnejšega povratka h koreninam.
To pa seveda še ne pomeni, da ta tri leta in pol Youssouja N'dourja na glasbenem in širšem prizorišču ni bilo. Nasprotno: na drugih področjih svojega delovanja je bil zelo aktiven, pa tudi njegov glasbeni »output« ni bil zanemarljiv. Ta je bil zmešan iz ponatisov njegovih starejših produktov pri različnih založbah naokoli po svetu, iz njegove koncertne dejavnosti, iz izdajanja lastnih koncertnih in studijskih posnetkov, namenjenih predvsem senegalskemu tržišču, iz producentskega dela pri projektih drugih afriških glasbenikov - predvsem tistih, ki so svoje izdelke pripravljali v njegovem dakarskem studiu Xippi - ter iz sodelovanja pri različnih humanitarno glasbenih projektih, katerih rezultat je bil praviloma uvrstitev kakšne izmed njegovih skladb na kakšno kompilacijo. Tako je pravkar izšla zbirka »Instant Karma: The Amnesty International Campaign to Save Darfur«, za katero je posnel priredbo »Jealous Guy« Johna Lennona, leta 2005 pa je nastopil na treh koncertih v sklopu kampanje »Live 8« - zato se je pojavil tudi na zbirki »Live 8 Eden Project«. Sredi lanskega decembra sta pri dveh multinacionalkah izšla kar dva dokumenta o njegovem minulem delu: Sony BMG je v enem paketu ponatisnil tri albume iz njegovega zrelega obdobja – »Eyes Open«, »Joko« in »The Guide/ Wommat«, Columbia pa je izdala »7 seconds: The best of …« s posnetki iz obdobja, ko je še snemal zanjo. Od albuma »Egypt« je na različnih obskurnih etiketah izšlo še nekaj zbirk njegovih skladb oziroma ponatisov zgodovinskih posnetkov s Le Super Etoile de Dakar, sam pa je nadaljeval z rednim dokumentiranjem svojih vsakoletnih koncertov v pariškem Bercyju, ki jih izdaja pri lastni založbi Jololi v Dakarju. Poleg tega je vmes napisal in delno izvedel tudi glasbo za odlično francosko risanko »Kirikou«, ki smo jo gledali tudi pri nas (glasba je seveda izšla tudi na albumu), leta 2006 pa je odigral vlogo v angleškem zgodovinskem filmu »Amazing Grace« (ki se ukvarja z borbo za ukinitev suženjstva v Britanskem imperiju). Ves čas pa sodeluje pri različnih humanitarnih projektih, bodisi pod okriljem Združenih narodov ali UNICEF, bodisi pri tistih, katerih pobudnik je sam.
Medtem pa je seveda nastajalo tudi gradivo za novi album. Snemal ga je v svojem studiu v Dakarju, končna obdelava pa je nastala v studiu v New Yorku. Produciral ga je sam, pa tudi iz spiska drugih sodelavcev je razvidno, da je pri njegovem nastajanju spet dal veliko priložnosti ljudem iz svojega matičnega okolja ali celo družine, da pokažejo, kaj znajo. In seveda, rezultat je po tej plati praktično brezhiben.
»Rokku Mi Rokka« je uradno izšel 29. oktobra lani. In tudi pri tem se je Youssou ponovno dokazal kot premišljen posebnež. Na isti dan sta izšla še dva njegova albuma. Pri svoji založbi Jololi je kot posebno darilo svojim rojakom izdal album »Alsaama Day«, izšla pa je tudi obogatena verzija »Rokku Mi Rokka«, ki vsebuje dodaten mini CD s prvimi petimi komadi s prej omenjenega.
Bogato početje, ni kaj. Mi se bomo seveda tokrat zamejili zgolj na osnovno verzijo njegovega zadnjega albuma. Ta vsebuje enajst njegovih novih skladb, v katerih se na nek način vrača k svojim senegalskim koreninam in h glasbeni refleksiji domačega okolja. Ta povratek se ne odraža zgolj v sodelavcih in zvoku. Jedro spremljevalne zasedbe je namreč zagotavil njegov matični bend Le Super Etoile de Dakar, sodelujoči gostje pa so - z eno samo izjemo - Afričani. Pomembno je skupno ozadje teh skladb, skupni motiv, ki ga sam N'dour povzema v naslednji razlagi: čeprav se navzven včasih zdi, da je senegalska glasba samo mbalax in petje v najpomembnejšem senegalskem jeziku Wolof, je Senegal v resnici glasbeno zelo pestro področje. Zato se je tokrat odločil za distanco od stilema, k uveljavitvi katerega sicer sam odločilno prispeval, ter za glasbeni izlet na sever domovine, na mejo z Malijem in Mavretanijo. Tamkajšnjim zvokom in ritmom pa je dodajal še malo bluesa, malo reggaeja, ali pa malo »kube«, saj pravi, da ga ti vzorci še posebej vznemirjajo, ker so Afriko zapustili skupaj s sužnji in se tako zdaj vračajo v domovino. Ta izmenjalni koncept izraža tudi sam naslov albuma: »Give and Take«. »Daj mi nekaj tvojega, in vrnil ti bom nekaj svojega!«, je sporočilo tega albuma, pravi N'dour.
Tudi izbor gostov, ki nastopijo v posameznih skladbah, je temu primere, pa tudi zelo aktualen. Tako v dveh skladbah zaigra, Bassekou Kouyate, mojster ngonija in nekdanji sodelavec Alija Farke Toureja, ki je lani zablestel s svojim prvencem »Segu blue«, v eni zapoje pevec s senegalskega severa Ousmane Kangue, v eni pa se N'dourju pridružita Balla Sidibe in Rudy Gomis iz Orchestra Baobab. Ti so ravno takrat v njegovem studiu snemali svoj izvrstni lanski album »Made in Dakar«; in kot že veste, jim je tudi on vrnil uslugo s sodelovanjem v enem izmed komadov na njem.
Album se prične s skladbo »4-4-44«, ki ste jo že slišali in je nekakšna N'dourjeva počastitev senegalskega državnega praznika; zaključi pa se s po poanti podobno deklarativno »Wake Up (It's Africa Calling)«, ki jo zapoje skupaj z Neneh Cherry. Čeprav je kar nekaj kritikov, ki ob teh dveh skladbah vihajo nos, češ, da sta preveč »popy«, da odstopata od ostalega na tem albumu, in kaj je sploh treba N'dourju vedno znova koketirati s konzumentskim pop okusom, saj se mu to do zdaj – razen seveda s »7 Seconds« - ni nikoli poplačalo, je treba reči, da sta obe izrazno zelo daleč od omenjene popevke, hkrati pa res tudi nič posebnega. Vmes se zvrstijo zelo tipične N'dourjeve skladbe, ki - gledano zbirno in primerjalno – ne prinašajo kakšnega velikega presežka, inovacije ali iskrenja ustvarjalnega duha, so pa korektni, posamezne celo vrhunski izdelki znotraj polja aktualne afriške popularne godbe. Pri večini tokrat še posebej pritegne tradicionalistični pridih, ki jih bolj ali manj izrecno prežema, ter zvočne nianse, ki jih dodajajo že prej omenjeni eminentni afriški gostje; ob suvereni igri članov Le Super Etoile de Dakar, seveda. A treba je priznati: »Rokku Mi Rokka« po svojem ustvarjalne dometu ne doseže albuma »Egypt«.
pripravil Zoran Pistotnik
Komentarji
komentiraj >>