Mario batelič recenzira nastop egiptovskega tolkalca Mahmouda Fadla in zasedbe Cairosonic v Cankarjevem domu ... (v celoti!)
Mahmoud Fadl Cairosonic na kulturni praznik v ciklu Glasbe sveta
* V okviru cikla Glasbe sveta ter festivala Egipt v Ljubljani smo v kratkem času lahko prisluhnili dvema odličnima koncertoma egipčanske glasbe. Več kot dobrodošlo je dejstvo, da je šlo za dve različni glasbeni tradiciji iste dežele. V primeru januarja slišanega Šejka Ahmeda Al-Tunija za religiozno petje, pri katerem nas je v premišljujoče stanje sproščenosti in premaknjenosti zazibal Al-Tunijev glas ob skrbni spremljavi štirih spremljajočih glasbenikov, ki so njegovo zavzeto interpretacijo spremljali spoštljivo, z barvanjem in poudarjanjem, ne da bi silili v ospredje.
Popolnoma drugačna zvočna slika pa se je na Prešernov dan ovijala na koncertu slovitega nubijskega tolkalca Mahmouda Fadla in njegovega projekta Cairosonic. Tokrat brez vokalov – razen v jedrnatih napovedih komadov – a s številnimi inštrumentalnimi prebliski, virtuoznimi presežki in omamnim plesom trebušne plesalke Suzan. Uigran in razpoložen kvintet treh tolkalcev, harmonikarja in piščalkarja je odigral paket razživete godbe iz Kaira, ki se je občasno razpasla v nagroovane, na ples vabeče komade, drugič spet pa so v posamičnih solo ali duo nastopih navdušili z dih jemajočim mojstrskim igranjem, polnim drobnih odtenkov in strastnega predajanja glasbi.
Zanimivo je, da se sam Fadl ni preizkusil v solo nastopu, pa tudi med skupinskim igranjem celega kvinteta ni odigral nobenega sola. Raje je vodil muzičiste, z nasmehom sprejemal navdušenje razprodane Linhartove dvorane ter napovedoval komade. V solo nastopih smo slišali osupljiva nastopa enega izmed tolkalcev ter harmonikarja, ki sta kot za šalo iz svojih glasbil izvabljala drobne okraske, nenadne ritmične premike in fascinantne prehode med solističnimi meandriranji in ponovnem predajanju glavnemu toku melodije.
Nekje na sredi koncerta, katerega ura pa pol zgoščene glasbeniške medigre je minila v hipu, se je kvintetu muzicirajočih pridružila skromno oblečena trebušna plesalka Suzan. Manekensko vitka in dolgonoga ter s ploskim trebuhom ni dajala vtisa klasičnih, bolj okroglih, zaobljenih plesalk, s katerimi smo se doslej že lahko srečali na naših odrih. Suzan je z gibkimi ritmi in hitrimi koraki povzela zvočno dogajanje kvinteta, se v skladu z njim spretno sukala in zvijala ter z lahkoto očarala dvorano, ki se je, kot nekajkrat prej in potem, odzvala tudi z ritmičnim ploskanjem.
Sploh je slednje, namreč ploskanje oziroma ritmično podpiranje zasedbe, ki je v arabskih glasbah nujen dodatek in pomemben člen v interakciji med glasbeniki in poslušalstvom, veliko prispevalo k sproščenosti nastopa in tudi samih glasbenikov, ki so tokrat naleteli na razumevajoča ušesa in zagrete dlani, kar pa žal ni vedno praksa na podobnih koncertih. Ob koncu uradnega dela nastopa smo z vzkliki in malone huronskim ploskanjem zvabili glasbenike še enkrat na oder, zraven je seveda prikorakala še bosonoga Suzan in nas še enkrat zapeljala v vijoče se in poskakujoče ritme. Morda je le škoda, da niso tudi navzočih povabili na miganje trebušnih mišic, ampak potem bi se kaj rado zgodilo, da bi koncert še vedno trajal!
Ob omamnih ritmih je skupaj s Suzan v mislih poplesaval Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>