»Zbegani« so za režiserja in scenarista Toma DiCilla smiselno nadaljevanje njegovega filma »Živeti v pozabi« iz leta 1995, za glavnega igralca Stevea Buscemija pa poleg tega še nadgradnja njegove nedavne vloge v filmu »Intervju«. Če je Buscemi v »Živeti v pozabi« blestel kot znerviran filmski režiser, v »Intervjuju« nerviral kot brezvestni »šund« novinar, v DiCillovih »Zbeganih« odigra eno svojih boljših vlog - vsiljivega paparaca.
»Zbegani« so za režiserja in scenarista Toma DiCilla smiselno nadaljevanje njegovega filma »Živeti v pozabi« iz leta 1995, za glavnega igralca Stevea Buscemija pa poleg tega še nadgradnja njegove nedavne vloge v filmu »Intervju«. Če je Buscemi v »Živeti v pozabi« blestel kot znerviran filmski režiser, v »Intervjuju« nerviral kot brezvestni »šund« novinar, v DiCillovih »Zbeganih« odigra eno svojih boljših vlog - vsiljivega paparaca.
»Zbegani« je tako kot »Živeti v pozabi« nemudoma postal ljubljenec in favorit lanskoletnih festivalskih publik, kar je zagotovo tudi posledica že omenjenega dejstva, da enega izmed treh protagonistov igra ravno Buscemi. Buscemijeva dinamična igra je namreč tista, ki DiCillov zanimiv, a riskanten podvig varno pripelje do cilja.
Steve Buscemi je postavljen v vlogo zafrustriranega, zajedljivega in na celi črti neuspešnega paparaca Lesa. Ker je Les paparac, je – logično izvajano - po poklicni deformaciji tudi voajer. Pa ne povsem običajen voajer. Je »control-freak«, ki svojo osebnostno »renesanso« in izpolnitev doživi šele, ko v njegovo življenje vstopi vajenec Toby.
Toby mora biti zato, da se Les ob njem lahko počuti vsaj približno O.K, seveda totalni »poden«. Je brez vizije, brez denarja in brez strehe nad glavo, kot takšen pa nadvse primeren, da ga Les vzame k sebi in nad njim začne izvajati popolni nadzor. Tako je Lesevo fotografsko voajerstvo nadgrajeno še z »benthanovskimi« nadzorovalnimi metodami.
Ker je Les lahko »kul« le v primerjavi s Tobyjem, slednji pa je poleg tega tudi nadvse primeren objekt za teroriziranje, Lesu po letih »tuge« in životarjenja na newyorškem nebu končno zasije sonce. Težava, ki v simbiotično vez Lesa in Tobyja najprej začne pronicati po kapljicah, potem pa udari z ogromnim valom, je le dejstvo, da se je Toby rodil z nasmehom za 1.000.000 dolarjev.
Življenje pač ni pravično – nikoli ni bilo in nikoli ne bo. Toby je na ta planet več kot očitno prijokal zato, da bo slaven. Ima namreč »neznosno lahkost bivanja«, ki se ji Les ne bo približal niti v najbolj divjih fantazijah. Zato bo njegov življenjski moto – »pojdi s tokom« - ostal le grafit na vratih WC-ja.
Da ima Toby karizmo, kaj kmalu postane jasno tudi pop ikoni K'Harmi, ko se med njima vžge ljubezen na prvi pogled. K'Harma pa imena ni dobila po naključju - ona je »deep« in je »shanti« - nedolžna ovčica v krutem svetu slavnih. Les, Toby in K'Harma so tako trije med seboj nadvse različni si liki, ki jim je skupno predvsem to, da so determinirani z »zahojeno« družinsko situacijo. Medtem ko se K'Harma in Toby težave lotita tako, da kreneta s tokom, čustvene devastacije pa zamašita s sojem žarometov, se Les neuspešno vrti v začaranem krogu dokazovanja lastne vrednosti in ostaja v temnem območju izven V.I.P lože.
Dejstvo je, da Les niti pod razno ne bo slaven in bo ostal večni voajer. Pa ne zato, ker mu priložnost povzpetništva ne bi bila dana, temveč predvsem zaradi dejstva, da Les lahko funkcionira le izza varne leče fotoobjektiva - ko pa je z zvezdami postavljen iz oči v oči, zmrzne. Tako v trenutku, ko preide magično mejo »polnega V.I.P. dostopa« in mu zvezdniški svet pride čisto blizu, iz žepa potegne fotoaparat in se ponovno postavi na svojo pozicijo paparca.
Njegov »razmišljaj velikopotezno« se zaradi frustracije spremeni v »vedi, kam spadaš«. Robert De Niro in številka njegovega mobilca pa ostaneta edina fantazmatska opora v svetu, ki je slavnim tako blizu, a hkrati tudi tako daleč.
Fascinacija nad slavnimi fascinira tudi Tiso V.
Komentarji
komentiraj >>