Spikerji

Četrtkov Zaljubljeni Jutranjc (5197 bralcev)
Četrtek, 14. 2. 2008
Anže

Slovenski reki ...

... in potoki!


Danes: Peračica in vulkani!

...



Enkrat v življenju sem imel telekonferenco in enkrat v življenju sem noge namakal v Peračico, potok, ki je še najbolj znan voznikom, saj daje ime visokemu in razvpitemu viaduktu na gorenjski avtocesti.

Hecno, da sta oba edinstvena dogodka potekala hkrati, se pravi, svojo edino telekonferenco sem imel na bregu Peračice.

S tremi tipi sem se pogovarjal takrat.

Prvi, recimo mu taprvi, stoji na viaduktu Peračica in zre v globino. Jesenski večer je; če bi bilo vse prav, bi dišalo po pečenih kostanjih. Pa ni vse prav.

"Vse je bedno," pravi.

Drugi, recimo mu tadrug, je doma v Mozirju; večer je tu, zato zaklepa vhodna vrata. Mimogrede se zazre v vrh Smrekovca, ki ga na temno nebo riše rdečkasta svetloba. Potem gre v klet brkljat - in včasih ima telekonferenco.

"Tale hrib mi je že od nekdaj čuden," pove.

Tretji, recimo mu Miha, se igra s kamenčki na sosedovem dovozu in ne sliši, da je večerja na mizi. Kako tudi bi, če je ravnokar odkril res odstopajoč, izrazit kamenček, zelen, ki je v trenutku postal glavni kamen v zbirki?

"Kamen najdu! Kamenček zelen! Zakaj je zelen?" hiti spraševati v slušalko.

"O, Miha!" rečem. "Da ti povem, zakaj je tvoj kamenček zelen, da povem tadrugmu, zakaj je Smrekovec čuden in taprvemu, zakaj ima tako vabljivo priložnost, da se vrže v sedemdesetmetrski kanjon Peračice vam moram povedati eno zgodbo.

Pred davnimi, davnimi časi ...

"Res davnimi. Smo malo čez tretjino kenozoika, 30 milijonov let pred letošnjim; Gondwana je razpadala in bodoča Afrika je hitela čez Tetidino morje v objem bodoče Evrope. Po savanah se je podil mezohip, prakonj, da o velenosorogih indrikoterijih ne govorimo; kritosemenke so furale svojo sceno, najpogostejše vrste so bile liči, indijski orešek in raznorazne trave. Čuden svet, da rečemo kar najmanj."

"Zakaj?" se vtakne Miha s svojim večnim vprašanjem.

"Ker v tem času ni prav nič tako, kot je danes. Na mestu, kjer zdaj živimo mi, se je razprostiralo globoko morje, imenovano Tetis."

"Zakaj?"

"Nehi Miha s temi zakaj zakaj zakaj ...! K se bom kr ubil!"

"A ni to itak tvoj namen?" se vmeša še tretji, da moram narediti mir.

"Šššš! Zato, Miha, ker je Zemlja geološko zelo aktivna in cele celine drsijo sem in tja na svojih ploščah, ki plavajo na morju magme.

No, Afrika je tako tedaj kot dandanašnji ležala na afriški tektonski plošči, Evropa pa na evropski. Tam, kjer sta se plošči stikali, je bilo vroče. Ti stiki med ploščami so bili vedno izjemno tektonsko aktivni, od potresov do vulkanov in sploh vsega vraga.

Šiv - ali bolje, razpoka - med afriško in evropsko ploščo pa je bil pod morjem Tetis. Zategadelj so bili vsi geološki procesi zaznamovani še s tem."

"En del geološke meje med Afriko in Evropo se imenuje periadriatski lineament in poteka točno čez severno Slovenijo, še točneje, čez pogorje, ki mu rečemo Smrekovec; med Topolšico, Črno na Koroškem in Ljubnim ob Savinji, blizu Raduhe."

"Tukej je pa tadrug stric doma!"

"Res je, Miha! No, je oligocen, Smrekovca pa še ni. In Afrika rine v Evropo in Evropa se ne da in seveda - poči. Iz središča zemlje pridrevi magma in v stiku z morsko vodo povzroči kar precejšnjo eksplozijo. Dvigne se podmorski greben, plazovi pepela in magme (tisti piroklastični tok, kot v filmih, samo da je pod vodo) stečejo po pobočjih proti jugu in zahodu. Na območju, kjer je danes Savinjska in Gorenjska, divja čudovit vulkanski izbruh."

"Ker afriška plošča še rine, se morje Tetis zapre in grebeni pogledajo iz vode.

Minevajo eoni, dvigujejo se Alpe, morje se skrči na Sredozemsko lužo. Kontinenti se postavijo nekako tako, kot so še danes.

Smrekovec, naš vulkan, počasi dobi svojo današnjo podobo, prijazen, z dišečimi smrekami pokrit razpotegnjen hrib. Od njega proti zahodu se je nabrala kar precejšnja plast vulkanskega pepela, ki je skrepenel v kamenino."

"Nič 'vaš vulkan'. Naš vulkan!"

"Ja, okej. Iz dežja, ki obilno moči novonastalo gorsko pregrado, se rodi potok Peračica. Mlad potok je neugnan in precej divji, pa še to srečo ma, da teče prek mehkega izbljuvka Smrekovca. Kamenini, ki nastane iz vulkanskega pepela, rečemo andezitni tuf. Je mehka in načeloma zelenkasta. Peračica v ta tuf izdolbe nenavaden in precej globok kanjon - v katerega se hoče vreči kolega."

"Sej se tud bom!"

"Zakaj?"

"Nehi!!!"

"Zelenkastega tufa tu okrog precej. Ker je to mehak, lep in obdeljiv kamen, so iz njega narejeni nagrobniki - tudi taprvi tip ga bo dobil, ko bo kot že toliko drugih poletel z viadukta in pristal sedemdeset metrov nižje na dnu kanjona Peračice - okenski okvirji in portalih starih domačij in take reči."

"Moj kamenček je tud zelen!"

"Tako je, Miha - tvoj zelenkast kamenček je v resnici nadvse poseben. Rodil se je v vulkanskem izbruhu pred 30 milijoni let, nekje med Črno na Koroškem, Mozirjem in Ljubnim ob Savinji."

Vsak - spoštovane poslušalke, dragi poslušalci - si lahko poišče kakšnega, ni jih malo. Poberite zelenkasti kamenček iz peska makadamskih cest ali med prodniki ob bregu potoka. Stisnite ga v dlan in se preselite v čas vulkanov in orjaških pošasti.

Dolgi časi so to. Meni vsakič, ko se dotaknem vulkanske kamenine, na pamet pridejo tele besede:

Sama živiva v stolpu na hrbtu zemlje, ki jo z obeh strani obliva morje. Čeprav je tega že dolgo, se dobro spominjam, kako je prišlo nekoč Panonsko morje nazaj in oblilo Gorjance, da je ostal od njih samo še ta greben, ki deli morje na dvoje.

…

Lenora bi šla nocoj rada jahat kite ....

Prihodnost ... Naše telekonference je bilo hitro konec. Miha je prvi odložil slušalko, ker ga je mamica dobesedno zvlekla k večerji. Tip z viadukta je enkrat vmes zakričal, nato pa se je zveza prekinila z zamolklim bumf! ... potem sva se poslovila tudi s tipom izpod vulkana Smrekovca.

Peračica pa je tiho dolbla kanjon v vulkanski tuf...