Sobota, 16. 2. 2008
zoranp
V obdobju zadnjih nekaj let je Zlatko Kaučič zagotovo dosegel enega od vrhuncev svojega dosedanjega ustvarjalnega življenja. Ta se kaže večplastno in z različnimi, čisto glasbeno vsebinskimi, pa tudi bolj merljivimi, zunanjimi kazalci. Eden takšnih je zagotovo tudi število na ploščah dokumentiranih projektov in frekventnost, s katero te izhajajo, ter dejstvo, da izhajajo in doživljajo zelo naklonjen kritiški sprejem doma in v tujini. K temu je zagotovo treba pridati tudi zares širok in raznovrsten nabor tukajšnjih in tujih sodelavcev, ki jih je uspel privabiti k njihovemu udejanjanju. Eden izmed bolj markantnih med omenjenimi dokumenti je zagotovo ta, zaenkrat zadnji izdani, ki se mu bomo posvetili tokrat. (več!)
* V obdobju zadnjih nekaj let je Zlatko Kaučič zagotovo dosegel enega od vrhuncev svojega dosedanjega ustvarjalnega življenja. Ta se kaže večplastno in z različnimi, čisto glasbeno vsebinskimi, pa tudi bolj merljivimi, zunanjimi kazalci. Eden takšnih je zagotovo tudi število na ploščah dokumentiranih projektov in frekventnost, s katero te prihajajo pred naša ušesa, ter dejstvo, da izhajajo in doživljajo zelo naklonjen kritiški sprejem doma in v tujini. K temu je zagotovo treba pridati tudi zares širok in raznovrsten nabor tukajšnjih in tujih sodelavcev, ki jih je uspel privabiti k njihovemu udejanjanju. Eden izmed bolj markantnih med omenjenimi dokumenti je zagotovo ta, zaenkrat zadnji izdani, ki se mu bomo posvetili tokrat. Kot se pri podlagah za njegove diskografske podvige pogosto dogodi, je vsebina tega albuma spet koncertna; posnetek je nastal 28. junija 2006 v Cankarjevem domu na koncertu v okviru programa takratnega festivala jazza v Ljubljani. Za samim naslovom »Vizionarja« se skriva tudi že iztočnica konceptualizacije tega projekta - zapuščina dveh nespornih velikanov sodobne umetnosti v 20. stoletju: Srečka Kosovela in Steva Lacyja. Če je prvi tokrat samo navdih, pa poezija, ki je pri tem albumu sicer prisotna kar na dva načina in iz dveh virov, tokrat ni (neposredno) njegova. Delo drugega pa je vgrajeno v sam temelj tega projekta. Že ta razsežnost in pa izvedbeni pristop k zamisli dela »Vizionarja« za enega najbolj ambicioznih in zahtevnih Kaučičevih udejanjenih projektov do zdaj.
Lacyjeva zapuščina je vgrajena v osnovo tega projekta seveda najprej na najbolj običajen način: z izborom njegovih skladb in z izvedbo njihovih priredb. Album vsebuje deset skladb, od tega so štiri Kaučičeve, šest pa jih je Lacyjevih. Res pa je tudi, da sta po dejanskem trajanju svojega deleža na albumu oba avtorja kar izenačena. A Lacy je na albumu prisoten še na dva načina: najprej seveda skozi zelo spoštljivo interpretacijo njegovih skladb, ki poznavalsko sledi zanj značilni kompozicijski logiki, ki je imanentna avtorjevi skladateljsko-izvajalski metodi. Zato jih v novi preobleki zlahka prepoznavamo kot njegove. In potem seveda v njihovi ekskluzivni nadgradnji, za katero s svojo nezgrešljivo, vedno prepoznavno interpretacijo poskrbi gostja - pevka Irene Aebi, ustvarjalna in življenjska sopotnica samega Lacyja.
pripravil Zoran Pistotnik