Režijsko-scenaristični
tandem Davida Cronenberga in Stevena Knighta ostaja zvest svojemu
filmskemu izrazu. Njuno aktualno filmsko delo znova ovijajo sence preteklosti in polnijo umazane lepe stvari, ki se sinonimno
pojavljajo ob njunemu avtorstvu.

Smrtne obljube gledalca iz mehkega udobja kinematografskih sedežev
neusmiljeno zalučajo na hladen londonski beton in ga poldrugo uro surovo mučijo
z neizprosnimi metodami razvpite ruske mafije. Kri in žolč vztrajno brišejo z ljubezenskimi
robčki, a vonj po smrti in grehih se zarije globoko v gledalčeve nosnice, kjer
ostaja ugenzden tudi po zatemnitvi filmskega platna.

Eastern Promises, ki so v slovenskem prevodu pomensko večplasten vzhod
zamenjale z morbidnejšo smrtjo, vseskozi krmarijo med nasprotji. Brutalnost
prepletajo s sočutnostjo, pomerjajo zaupanje in izdajo, ob bok postavljajo rojstvo
in smrt, nedolžnost pomažejo z grešnostjo ter z rdečo naracijsko nitjo povezujejo
ljubezen in smrt.

Pozitivni od parov
binarnih opozicij so skoncentrirani v mladi porodničarki Anne, nezmožni ignoriranja žalostne usode svoje pacientke.
Mladoletno rusko dekle poleg svojega življenja na porodni mizi pusti tudi
novorojenčka brez potencialnih skrbnikov in ganljive dnevniške zapise. Bridka
usoda, ubesedena v najdenem dnevniku, glavno protagonistko odpelje iz varnega
malomeščanskega udobja v kruto londonsko podzemlje, kjer kraljuje ruska mafija.

Zgodba o sočutju in
pomoči se izroji v surov boj moči, kriminala in ponosa. Osebna pripoved se razširi
z makro dimenzijami, ko film z nabrušeno ostjo zareže v prostitucijo,
prekupčevanje in neusmiljeno mafijsko politiko. Mračne tematike upoveduje
neposredna in ostra filmska dramatika. V okvire temačnih vsebinskih izhodišč Smrtne obljube vpnejo številne šokantne
prizore. Kamera se svojega kadra ne boji usmeriti v žarišče pretepa, pod
morilčev nož ali posiljevalčevo telo.

Pristnost situacij
potencira tudi odlična igra, s katero izstopa predvsem »Aragorn« Viggo Mortensen. V vlogi hladnokrvnega
mafijskega pomočnika s pristnim ruskim naglasom, pridobljenim z vajami v
avtentičnem ruskem okolju, povezuje že omenjene pole nasprotij. Odločno
opravlja zadane umazane naloge, se pogumno pretepa v savni, brez ugovarjanj
sledi navodilom mafijskega botra, razkazuje svoje tatuje in se ravnodušno
zavali v postelje prostitutk. Kljub ne ravno vzornemu CV-ju in hladnim pogledom
pa ostaja pošten in zmožen sočutja. Čeprav ne more pobegniti iz prekletega
mafijskega kroga, pomaga, da se vanj ne ujamejo tudi drugi.

Se sliši blazno
idealizirano? Morda res. Že z uvodno sceno definiran brutalen filmski jezik
občasno zadoni in na koncu preglasi z moralnim podtonom po cenenem
hollywoodskem scenarističnem vzoru.

Kljub predvidljivo
dolgočasnemu koncu ostajajo Smrtne
obljube učinkovito ostre. Ekranizacija mafijskega podzemlja, prepletena z
ganljivo osebno zgodbo, Cronenbergovemu
filmskemu opusu tako dodaja nov presežek. Gledalcu pa se globoke rane, zadane z
neusmiljeni mafijskimi noži, celijo tudi po teleportaciji nazaj v nefilmsko realnost.

Smrtne obljube je
prelamljala Pina S.