07.00 Vklop
07.05 BRITOFF
07.25TOPLA BUNDA
07.45 RS STRIP MARJAN
08.00 DVA KRONIKA + BRITOFF
08.30 NULTA OBVESTILA
08.32 NAGRADNA IGRA
09.05 BRITOFF
09.15 AJGUGL
09.40 SLOVENSKI REKI IN POTOKI
Povezava do prejšnjega (14.02.08) Četrtkovega jutranjega programa: -KLIK-
AJGUGL
Tokrat je bilo govora o straneh za umetnike. Definitivno vredno ogleda!
OBLJUBLJENE POVEZAVE:
DeviantART - Stran za vse, ki se ubadajo z risanjem, fotografijo, poezijo...
Worth1000 - stran, ki organizira tekmovanja v manipulaciji slik...
ElfWood - stran za vse pisce fantazije
Slovenski reki ...
... in potoki!
Danes - Soča in vlaki!
Sedim takole bingljaje z nogami na znamenitem solkanskem mostu čez petrolejsko zeleno Sočo. Kot se ve, se most še danes ponaša z najdaljšim kamnitim lokom na svetu - a ta lok danes ni predmet te zgodbe.
Ko sem tako zrl v globino, se mi je približal lokalni posebnež, lepo pozdravil, mi v roke potisnil fotokopijo in prisedel.
Na sliki je bil Space shuttle, vzpenjajoč se, bruhajoč plamen in gromeč v nebo.
Vprašujoč sem se ozrl, plitvo dihajoč in zibajoč posebnež pa je gledal vame in mi odmahujoč z roko rekel:
"Dovolj deležij na -č, prosim. Kaj vidiš na sliki?"
Spejsšatla. Tank za gorivo, orbiter, dva solid rocket boosterja ob strani. Čudo tehnike. Zakaj?
"Čakj malo. Tile solid rocket boosterji - a veš, koliko so široki?"
Ne.
"Natanko tri cela sedem metra."
Posebnež je bil s svojim odgovorom nadvse zadovoljen. Meni pa žilica ni dala miru, pa sem vprašal - "Zakaj?"
In sem bil pečen. Posebnež je samo na to čakal. Prisedel je, iz žepa potegnil plastneko kislice, kot jo pijo v tistih krajih, potegnil, ponudil in pričel:
"Tele rakete, solid rocket boosterje, dela firma Thiokol v Utahu, vesolje pa zleti s Floride. Da pride od tam tja, uporabljajo vlak. Ker je med Utahom in Florido kar nekaj gora, so raketo moral narest tolk široko, da gre skoz tanajožji tunel na progi."
Ne se hecat. Super.
"Širina tunela na progi je seveda odvisna od širine tračnic, se pravi, razmika med eno in drugo tračnico. Ta razmik v ameriki znaša 1 meter, 43 centimetrov in 5 milimetrov. Čudna cifra, ni kaj. Lahko bi imeli meter in pol, ane."
Res, lahko bi. Ampak američani so itak mahnjeni na svoje inče in galone in kaj jaz vem kaj vse. Mogoče je pa to ravno štirideset col?
"Ne. Fora je v tem - zakaj pa so tračnice široke ravno toliko?"
Obmolknil je in ogenj v očeh mi je dajal vedeti, da hoče nadaljevati, a ne more, dokler ga ne vprašam.
Novo prašanje: zakaj so torej tračnice tolk široke?
"Takole: to širino so v Ameriko prinesli Angleži, ki so zgradili prvo ameriško progo v New Jerseyu in so pač uporabili svojo mero - v Angliji je že Stephenson, ki je naredil prvi vlak (z imenom Rocket, hehe) naredu razmik med tračnicami 4 čevlje in osem pa pol inč - oziroma 1,435 m.
Pa zakaj je tip izbral tako mero?
Posebnež je odpil ogromen požirek ogabe in nadaljeval:
"Mja - saj ni težko pogruntat. Ceste so bile toliko šroke, da je šel voz lahko po njej, angleži so pa imeli tako široke ceste kot vsi (razn rusov). Taprve ceste u Britaniji (pa sevede povsod v Evropi) so pa gradil Rimljani.
V Britaniji se razteza sistem rimskih utrdb, ki mu je ime Hadrijanov zid.
Takrat, ko je Stephenson vleku železnico, so ravno izkopavali eno utrdbo v tem zidu, Vercovicium, ki je bila na strateško pomembnem prelazu. Skozi to utrdbo je peljala cesta - taka rimska, od A do B v ravni črti.
Cesta je bila tako ohranjena, da so se poznale sledi vozov. In je Stephenson vzel mero razmika teh kolesnic in naredil svojo železnco enako široko. Kaj misliš, koliko?"
Hm - poskusim na slepo srečo: 1, 435 metra. Ampak - da nadaljujem zabavo - zakaj so mel Rimljani ceste ravno toliko široke?
Posebnež je očitno veliko vedel in skupaj s kislico v plastenki je to dalo hrupno in mnogovezno kombinacijo:
"Rimljanske ceste so bile del vojaške infrastrukture. Služile so za premike legij ter za hitro komunikacijo med deli cesarstva. Hitri bojni voz, ki ga je vlekla četverovprega, je bil glavni za brzino; bil je takorekoč rimski ferrari."
"Zdaj, ko so taki vozovi pridrdrali v mesto, so seveda bili zelo nevarni za pešce. Poleg tega so bile ceste v mestih precej globoko vkopane. Da bi ponosni rimljani, želeč prečkati cesto, ne morali stopati dol na cestišče in na drugi strani spet splezati gor na pločnik, so izumili - prehode za pešce!"
"Glej zlomka: širina med kamni, predvsem pa razmak med kolesnicami je - 1,435 m. Če boš kdaj šel v Pompeje, kjer so ti stopalni kamni dobro ohranjeni, lahko sam izmeriš."
Okej, nazaj. Razmik med kolesi rimskih bojnih vozov je torej znašal 1,435 metra. Zakaj?
"Hehe - takole: Rimljani so se skregali s polovico znaneg sveta. Lepega dne so šli in se skregali še z Asirci, Parti in Perzijci. Pa so šli na vojsko in bizgece z vzhoda nabutali. Pri tem pa so občudujoče - in predvsem v smrtnem strahu - zrli na težke bojne vozove vzhodnjakov.
Zato so Rimljani, ki jim ni bilo pod častjo krasti dobre ideje drugih, šli in skopirali dizajn od teh Skitov. Svoje bojne vozove so naredili po tem vzorcu in poglej - širina rimskih težkih vojnih vozov je bila 1,435 m, ker so bili tako široki vozovi Perzijcev."
Ojoj. Igra gre seveda dalje. Moram ga vprašati. Potegnem iz plastenke, se stresem in rečem: zakaj so imel pa Perzijci tako široke vozove?
Posebnež se je zazrl v nebo in nekaj časa molčal. Nato je s tihim glasom povzel pripoved.
"Zdaj ti bom povedal zgodbo, ki jo je zapisal neznan perzijski dvorni pisar - in jo ohranil Bailey v svoji čudoviti Cambridge history of Iran. Takole gre:
Nekega dne je mlad častnik, pripadnik elitne garde, tresočih nog vstopil v kraljevo palačo. S seboj je nosil glineno ploščico, na katero je vrhovni orožar narisal orožje, ki bo perzijskemu imperiju prineslo zmage in nesmrtnost. Mrka straža ga je spustila v najsvetejši prostor palače. Zaslepljen od tisočerih luči, zlata in dragih kamnov je po kolenih in s pogledom, uprtim v tla, pridrsal do najmočnejšega človeka na svetu: cesarja Perzije.
Cesar je milostno sprejel ploščico in si jo z zanimanjem ogledal. Na njej je bil narisan voz - a kakšen! Večji, težji, strašnejši.
Pa je vprašal cesar častnika: "Ti, kolk je pa tlele medosna razdalja, e?"
"Joj, vaša nesmrtna prevzvišenost. Naj vam bogovi nklonijo pravo misel - vi povejte, koliko naj bo!"
Cesar se je zamislil. Nato je dvignil roke v zrak in pokazal neko dolžino, skoraj dva kraljeva komolca: "Pa naj bo toliko!"
Dvorni sluge so vzeli zlat trak in izmerili dolžino, ki jo je kazala njihova visokost. Znašala je - v današnjih merah - natanko 1435 milimetrov."
Posebnež je pil. Daleč spodaj je tekla petrolejska Soča in čez solkanski most je prirdrdral vlak, ki ga je vlekla stara dizelska kennedyjevka, širina osi 1,435 metra.
Jaz pa sem razmišljal, kako so iztegnjene roke perzijskega šaha - prek bojnih vozov, pompejskih prehodov za pešce, Hadrijanovega zidu, mreže cest po Evropi, Stephensonove lokomotive in železniških prog - za vedno vtisnjene v solid rocket boosterje, najmočnejše rakete na trdo gorivo, kar smo jih poslali med zvezde.
Komentarji
komentiraj >>