Matjaž Manček, lokalec iz Berlina nam tokrat poroča o pestrem avant-jazzovskem koncertnem dogajanju, za katerega trenutno najbolj izstopajoče skrbi ekipa Jazzwerkstatt, ki od konca januarja do začetka aprila v različnih koncih Berlina na odre postavlja zveneča imena avantgardnega jazza ... (v celoti!)
Jazz / ne-jazz na berlinskih odrih. Zmagovalec tedna: Cecil Taylor
Evo drugega iz serije redno-občasnih poročil iz berlinskega zvočnega spektra. Prejšnji teden smo iz ušesa izbezali dogajanje na 9-dnevnem festivalu nove muzike Club Transmediale, tokrat pa o pestrem avant-jazzovskem koncertnem dogajanju, za katerega trenutno najbolj izstopajoče skrbi ekipa Jazzwerkstatt, ki od konca januarja do začetka aprila v različnih koncih Berlina na odre postavlja zveneča imena avantgardnega jazza. Minulo soboto se je v Kulturhaus Mitte s skoraj celotnim repertoarjem Theloniusa Monka spoprijel Alexander Von Schlippenbach in njegovi pomagači - Axel Dörner na trobenti, Rudi Mahal na bas klarinetu, Jan Roder na kontrabasu in Uli Jennessen na bobnih. Sicer vestno naštudirane, hkrati pa domiselno razgrajene Monkove kompozicije, so v togi atmosferi te kulturne hiše, ki spominja na podeželski socialistični kulturni dom, odzvanjale nekako mimo časa in prostora (ne izven, temveč mimo!), svobodni duh pa se je zaletaval v stene nemške korektnosti in kvadratnosti. V tem početju so vztrajali kar tri ure – vsekakor precej več od vašega dežurnega ušesa tisti večer.
Zavoljo tega naftalinastega koncerta nisem uspel preveriti, kakšno stanje svobodnega duha so uspeli vzpostaviti Mouse On Mars, ki so isti večer na umetnostni akademiji furali eksperimentalni session z basistom Marinom Pliakasom, ki ga poznate iz benda Steamboat Switzerland in bobnarjem Michaelom Wertmüllerjem, ki rad tolče tudi s Petrom Brötzmannom. Nerad verjamem, da je bilo stanje svobodnega glasbenega duha tisti večer boljše pri zamujenem koncertu. Pravzaprav sem več avanturističnega glasbenega duha kot pri nemških jazzerjih naslednji dan zalotil v Mauer parku, kjer se je kot vsako nedeljo odvijal znameniti živopisani bolšji trg. Mimogrede sem se na širni travnati planjavi ob bolšjaku spotaknil ob nadvse sodliden noise-rockovski trio, ki je špilal na izjemno privlačne in praktične home-made feršterkerje in ki je s svojim ropotanjem sredi dneva deloval še kako osvežilno.
No, če prvi večer iz serije Jazzwerkstatt ni ravno pretresel, pa je za to poskrbel drugi njihov dogodek ta teden. V komorni sali berlinske filharmonije je namreč nastopil duo Cecil Taylor – Tony Oxley. Na začetku smo se morali sicer zopet pregristi skozi nemške obdelovalce jazz klasikov – pianist Ulrich Gumpert se je s svojim Workshop Bandom spravil nad Charlesa Mingusa. Sreča v nesreči je bila dvojna – prvič to, da se osmerica ni spravila obdelovati celotnega repertoarja, kot je bil to slučaj z zgoraj opisanim projektom Monk's Casino, in drugič – strmenje v strop se je v bistvu izkazalo za kar navdihujoče početje, saj je strop, tako kot celotni interier ter eksterier berlinske filharmonije izjemno domiselno delo slavnega arhitekta Hansa Scharouna.
Razlog za opazovanje stropa je izginil v trenutku, ko sta na oder pricapljala na prvi pogled betežni posušeni postavi legend free jazza, Cecila Taylorja in Tonya Oxleya. Lekcija se je začela. Postopoma, sploh ne na vso silo. Silovitost sta veterana kopičila v valovih, tako da je bilo očitno, da sta koncert končala z večjim presežkom energije, kot sta je imela na štartu. Delovala sta kot samo-akumulativni mehanizem. In če je na začetku vso pozornost jemal Taylor, Oxley pa s svojim tapkanjem zbujal pomisleke, se je z razvijanjem koncerta vse bolj razkrivalo, kako izjemno dopolnjujoča in vzajemno stimulativna sta oba mojstra. Cecil pri svojih 78-ih letih še vedno drži eksplozivno perkusivnost in harmonsko gostoto svojega igranja na nedosegljivem nivoju. Ko prsti niso dovolj, si pomaga s komolcem, ni problema. Eno uro in pol sta ga žgala priletna gospoda, tako da je že sama dolžina, skupaj z intenzivnostjo špila delovala malodane halucinogeno. Vmes je Cecil poskrbel še za poetsko-teatrski izpad, skočil izza klavirja, ter v frenetičnih gibih, skakajoč v belih nogavicah sem ter tja, odžebral nekaj svojih verzov. In kar nista mogla nehati. Preden je Taylor dal publiki priliko, da izprosi tretji bis, je že tičal za klavirjem in tiščal dalje – z vsem svojim bitjem v vsakemu odigranemu tonu.
Cecil Taylor v svojih intervjujih rad poudarja, da ne ve, kaj je jazz, da je to izmišljen, brezpredmeten pojem. Tako, da smo ta večer dobili lep prikaz kulturnega trka med muskontarji, ki ne vedo, kaj naj bi bil jazz, a ustvarjajo iskrivo glasbo in med onimi, ki še preveč vedo, kaj jazz je in kako mora zveneti, muzika pa se jim izmuzne.
No, toliko zaenkrat o soočenjih jazza in ne-jazza v Berlinu. V programu organizacije Jazzwerkstatt je še nekaj zanimivih koncertov na vmesnem terenu med jazzom in ne-jazzom – že v nedeljo bo tu Aki Takase z Eugenom Chadbourneom, Paulom Lovensom in drugimi, v marcu in aprilu pa prihajajo še Lol Coxhill, Phill Minton, Veryan Weston in še kdo.
Bomo prisluhnili. In poročali. Verjetno.
Čao, Manček.
Komentarji
komentiraj >>