Nedelja, 24. 2. 2008
BIGor
Igor Bašin- BIGor recenzira zadnjo ploščo kultnega makedonskega benda Mizar ... (v celoti!)
* Makedonska zasedba Mizar sodi med ključna imena jugoslovanskega alternativnega rocka osemdesetih let. Tistim, ki smo takrat doživeli in ujeli to karizmatično zasedbo, še danes odzvanja v spominu ušes njihova mračna mistika, prepojena z makedonskimi ritmi in bizantinsko cerkveno glasbo. Če je kdo znal spreobrniti atmosfero in izpovednost Joy Division v svojo glasbeno govorico, so to zagotovo Mizar, kar ji je s predhodnico Padot na Vizantija priborilo kultni status v analih jugoslovanskega alter-rocka, v katerem imajo mesto najboljše dark skupine na Balkanu. Zapis njihovega nastopa na subotiškem festivalu Omladina '87 je še danes čaroben. Neverjetnega naboja skupina ni nikoli več ujela v nadaljnji karieri, v kateri se je preveč obračala k zahodno-evropskim obrazcem.
Že prvenec Mizar iz leta 1988, ki je bil prvi rock album v makedonščini, je pokazal na odmikanje od mastnih makedonskih ultra-četrtinskih ritmov, s katerimi je fascinirala in očarala. Tudi drugi album Svjat Dreams je bil korak stran od mističnega južnega žara, ki ga pooseblja ime Mizar med njenimi spremljevalci in oboževalci.
Pred štirimi leti se je skupina po dobrem desetletju mirovanja vrnila na koncertne odre z albumom Kobna ubavina, ki je bil le še bled odmev preteklosti. Z njim je oživljala staro ime in stare forme, vendar so od starih dobrih Mizar ostali le močni napevi, ki so jih skozi ploščo prekinjale tri vsiljive angleške skladbe. Koketiranje z elektro-glasbo je naredilo njihovo ritmiko na tem albumu še bolj instantno, zato je bilo pričakovanje novega albuma Pogled kod cvetnata gradina polno dvomov in tudi strahu.
Že uvodna skladba Sina soba napove, da so se Mizar notranje očistili in se vrnili k svojim izhodiščem. Opravka imamo z reminiscenco najboljšega iz dosedanjega opusa. Z njo so naredili krog in se vrnili k izvirni glasbeni poduhovljenosti, ki jo vodi globok vokal karizmatičnega Gorana Tanevskega. S kitaristom Gorazdom Čapovskim sta spisala arhetipske pesmi. Z atmosferičnostjo počasi lezejo pod kožo in spodbudijo tripaško, psihedelično samooblikovanje in bogatenje. Z mistiko in samozavedanjem so Mizar sklenili zgodovinski krog in se z albumom Pogled kon cvetnata gradina približali najboljšemu z ultimativnega prvenca Mizar.
Makedonska državna samozavest je rdeča nit vseh pesmi, ki so polne ljubezenske poetike, ki skozi obdelavo Et Si Tu N'Existais Pas poveže makedonsko kulturo z evropskim kulturnim prostorom. V času, ko številna mlajša glasbena imena revitalizirajo zapuščino Joy Division, v času, ko se na odre vračajo Siouxie & the Banshees, Bauhuas in druga kultna imena dark rocka osemdesetih let, je poteza Mizar več kot dobrodošla, saj potepta tezo o minljivosti. Mizar so sklenili krog zaradi samih sebe in zaradi samoočiščenja v divjih časih, ko so strasti na Balkanu spet razvnete in ne napovedujejo prav ničesar dobrega. Mizar se tega vizionarsko zavedajo. Ko pravijo, da manjka čiste ljubezenske poetike in muzikalnosti v sodobni alternativni glasbi, govorijo o pomanjkanju ljubezni med soljudmi.
pripravil Igor Bašin- BIGor
Komentarji
komentiraj >>