Četrtek, 28. 2. 2008
primozv
Istoimenski prvenec brooklynskega četverca Vampire Weekend je izjemno spevna, zabavna (besedila se vrtijo vse od teoretsko - slovničnih , do povsem banalno campusovsko - študentskih tem) in navsezadnje sveža plošča, ki se ne trudi sramežljivo skriti, da se kakorkoli že obrnemo, napaja iz nekoč že slišanih ritmov in melodij.
Danes se iz raznovrstne palete glasbenih pristopov, ki jih je moč slišati v terminu Tolpe bumov, osredotočamo na nadpovprečno popoidno ploščo zasedbe Vampire Weekend. Brez skrbi, gre za izdelek, ki v vseh pogledih izstopa iz gnilega povprečja omenjenega žanra. Četverica brooklynskih študentov, ki jo sestavljajo Ezra Koenig na vokalu in kitari, Rostam Batmanglij na klaviaturah, Chris Tomson na bobnih ter Chris Baio na basu, ki je zakrivila nocoj predstavljano ploščo, je bila do lanske pomladi povsem neznana, vse dokler se, kje drugje kot na spletnih blogih, ni začela počasi a zanesljivo širiti mrzlica z imenom Vampire Weekend, ki je bend brez ene izdane plošče poslala na evropsko turnejo ter jim pritisnila pečat še ene nove velike stvari. Pred malo manj kot mesecem dni, je pri neodvisni britanski založbi XL Recordings izšel njihov istoimenski prvenec, ki omogoča presojo, kolikšen del te mrzlice je bil dejansko upravičen in na drugi strani, kolikšen del tega je zgolj senzacionalističen blef.
Torišče te dileme predstavljata dve razsežnosti glasbe Vampire Weekend. Na eni strani so izjemno privlačne zabavljaške popevke, ki že ob prvem poslušnju zamigajo boke poslušalcev ali pa jih sploh ne, po drugi strani pa se že kmalu izkaže da je ves arzenal s katerim četverica zapeljujej poslušalce povsem brezsramno nagrabljen iz široke tradicije zahodne popularne glasbe celotne druge polovice prejšnjega stoletja. Reference, da ne rečem kar citati, se razkrivajo sami od sebe in Vampire Weekend tega niti malo ne skrivajo. V tovrstni zagati, je očitno vsa ta mladostiška naivna iskrenost tisti prevladujoč dejavnik, zaradi katerega bi bilo kakršno koli obsojanje precej bolj neokusno, kot je morebiti za koga neokusna reciklaža, ki se jo poslužujejo Vampire Weekend.
V to mineštro vmeša četverica ravno za ščepec afriško-karibskih ritmov, ki pridodajo drugačnost po zaslugi katere je Vampire Weekend izstrelilo iz nepregledne množice indie pop in rock bendov. Pa kljub temu to ni bistveno v njihovi glasbi, čeprav se ob brskanju po spletu ne da najti imena Vampire Weekend, brez oznake »afro« v istem stavku. Ena njihovih velikih spretnosti, je v tem, da v svojo glasbo vpletajo odprte nastavke afropopa in reggae-ja, a se v njih ne spuščajo. Pri tem puščajo vtis samozadostnsti v stilu: Zmoremo še veliko več, a smo s tem kar počnemo povsem zadovoljni.
Končen rezultat je izjemno spevna, zabavna (besedila se vrtijo vse od teoretsko-slovničnih , do povsem banalno campusovsko-študentskih tem) in navsezadnje sveža plošča, ki se ne trudi sramežljivo skriti, da se kakorkoli že obrnemo napaja iz nekoč že slišanih ritmov in melodij.
Komentarji
komentiraj >>