Sreda, 27. 2. 2008
TisaV
Ko se boste odpravili na ogled »Ni prostora za starce«, pozabite vse, kar ste vedeli in verjeli o bratih Coen ter o filmih, ki jih ustvarjata ... Pred ogledom filma opustite kakršna koli pričakovanja, vstopite v kinodvorano in globoko zajemite zrak. Potem pa dah zadržujte čim dlje, saj najlepše »butne«, ko ga gledate prvič ...
Ko se boste odpravili na ogled »Ni prostora za starce«, pozabite vse, kar ste vedeli in verjeli o bratih Coen ter o filmih, ki jih ustvarjata. Pravzaprav, skoraj vse. Če ste njuni častilci, potem lahko ohranite le vero v to, da sta v tem, kar počneta, izjemna. Več kot to - v »Ni prostora za starce« namreč presežeta tudi sama sebe.
Njun zadnji film je predelava in interpretacija knjižne predloge s Pulitzerjevo nagrado nagrajenega avtorja Cormaca McCarthyja. Junak romana je vietnamski veteran, ki se leta 1980 po naključju zaplete v prekupčevalski posel na meji med Texasom in Mehiko.
To pa je zgolj grobo ogrodje, na katerega brata Coen kos za kosom pripneta mitološko »dribljanje« med dobrim in zlim. Imamo dobro, imamo zlo in imamo nekaj vmes. Kot že vsa tisočletja poprej. Težava je le v tem, da je dobro zastarelo in za časom. Zlo pa ultimativno, iracionalno in skrajno destruktivno.
V dobro verjamejo le še starci, ki pa so izven konteksta - čisto dobesedno. Zato v tem svetu za njih ni več prostora. Starci pa streljajo mimo še pri nečem. Verjamejo namreč v stare dobre čase, kjer je bilo zlo ukročeno in vpeto v okove - kar je seveda iluzija. Zlo je namreč z nami že od začetka, v svojih modificiranih in zgodovinsko-kulturno prilagojenih variacijah.
Vse to nam Coena dasta slutiti že takoj na začetku. Takoj na začetku pa dasta slutiti tudi, da tokrat ne bo zajebancije. Sredi puščave se kamera približa masakru, kjer so mrtvi vsi, še celo pes. Tisti, ki ni mrtev, lahko zgolj moli, da ga čim prej vzame vrag. Ja, spet precej dobesedno. Anton Chigurh je namreč najeti morilec, ki mora manjkajočih 2.000.000$ vrniti tja, kamor spadajo, in je, bolj kot klasičnim predstavam o psihopatskem morilcu, podoben g. Mefistu.
Tako sta režiserja ultimativno zlo tega sveta prelila v mefistovski lik, ki o življenju in smrti odloča z metom kovanca, pri čemer imajo vsi, ki mu pridejo na pot, vpliv le do mere, da lahko stavijo na cifro ali grb. In molijo, da se izide srečno. Če verjamete, da je v »Ni prostora za starce« bog sploh še relevantna instanca.
Ker nam je a priori dano na znanje, da v filmu ni prostora za starce, moramo šerifa iz enačbe izločiti že takoj na začetku. Kar pomeni, da nam v enačbi ostanejo le še Anton Chigurh, vietnamski veteran Llewelyn Moss in njegova žena Carla Jean. Če je Anton Chigurh Mefisto, sta zakonca Moss na nek obskuren način lahko Marjetica in Faust.
In kaj je vzvod tokratne kupčije? Ne napuh, temveč pohlep - saj veste, sedem smrtnih grehov. Tako kot na poti med dobrim in zlim, se večno vrtimo tudi v grešni sedmerici. Ja, Llewelyn si zaželi 2.000.000 ameriških zelencev in si jih tudi prilasti, ne glede na to, da glas razuma pravi, da vsak profit zahteva svoj davek. To pa je tisti zakon, pred katerim si je oči zatiskal že dr. Faustus.
Ker so stvari tako jasne in nedvoumne, se lahko plačilo davka odvije v popolni tišini. Coena namreč film posnameta brez glasbene podlage. Besede, streli in tišina sama so povsem dovolj. Zato se je ob gledanju filma bratov Coen verjetno kolcalo tudi von Trierju in ostali bandi Dogme95. Coena sta namreč na svoj lasten način prišla do podobne čistosti im moči izraza.
Zato vam še enkrat polagamo na srce: pred ogledom filma opustite kakršna koli pričakovanja, vstopite v kinodvorano in globoko zajemite zrak. Potem pa dah zadržujte čim dlje, saj najlepše »butne«, ko ga gledate prvič.
Po vijugasti poti med dobrim in zlim stopa svoje korake tudi Tisa V.
Komentarji
komentiraj >>