07.00 Vklop
07.05 BRITOFF
07.25TOPLA BUNDA
07.45 RS STRIP MARJAN
08.00 DVA KRONIKA + BRITOFF
08.32 NAGRADNA IGRA
09.05 BRITOFF
09.15 AJGUGL
09.40 SLOVENSKI REKI IN POTOKI
VEĆ PO PUŠĆIĆAH:
Povezava do prejšnjega (21.02.08) Četrtkovega jutranjega programa: -KLIK-
TOPLA BUNDA #13
Danes so nam tople viže v uho pošiljali Dubrovački trubaduri z malo ploščo iz leta '70 izdano pri zagrebškem Jugotonu. Ta promimentna skupina pa nam je postregla s skladbama Luda Pjesma in falzifikatom, ki pa je postal superhitić: Marijana - zato vas na tem mestu informiramo, da je original zložil avantgardni Vlaho Paljetak v zgodnjih tridesetih prejšnjega stoletja.
ALJGUGL
Povezave do timewasterjev oz strani za zabijanje časa:
http://www.gorillamask.net/
http://www.totallycrap.com/
http://www.doubleviking.com/
http://www.yesbutnobutyes.com/
http://www.cracked.com/
Slovenski reki ...
... in potoki!
Danes - Ločnica in romantika.
************
Slonim takole na mostu čez Ločnico in gledam v zdraviliški park, ko pristopiclja možak, očanec pravzaprav, ki je zgledal, kot da uporablja zdraviliške storitve že vsaj stoletje in pol. Kot se je izkazalo, jih res.
Pozdravljen, fant! Madona je vroče, a?
Ja.
Veš, ko sem bil jaz mlad, je bilo tudi eno leto tako vroče.
Moram reči, da sem le redko razpoložen za taka kramljanja, zato sem zamrmral: A res ...
Možak se ni dal.
Mojdunej, res. Leta sedemnajsto dvaindevetdesetega ali morda kako leto pozneje je bilo. Vroče kot hudič ...
Leta kaj?! Sedemnajsto kaj?
Ja, takrat enkrat. Veš fant, sem star in spomin ni več tak kot je bil. Ampak se jih spomnim, njega in Evgenije, pa tudi tiste druge ... kako je že bila ... Andreja ali Amelija ... ne vem več ...
Osuplo strmim v možaka in mu podam ogenj, da si prižge pipo. Zavzdihne in me potegne za seboj po potki ob Ločnici in pripoveduje ...
Francozi so bili vsi trije. On je bil nek poročnik, tak mlad, oficirski - a zelo majhen in pleša se mu je delala. Nekaj na K si je pravil, ampak sem prepričan, da je svoje pravo ime skrival.
Kaj pa oni dve .... Evgenija in Amelija?
Mja - ptičke, ptičice. Zasanjane, koketne. Obe lepi ko hudič, vsem v zdravilišču sta mešali glave. Sploh Amelija ... ta je bila taprava ... vsi so noreli za njo ... celo en dvoboj smo imeli ... in kar nekaj pretepov.
Možak je brskal po svoji malhi, potegnil ven res staro, zamaščeno knjižico in mi jo pokazal.
Tole mi je dal Francozek poslati oni dan, ko je šla vojska tu mimo nad Austerlitz. Imam podčrtano, kakšna je bila Amelija.
Knjižica je bila v francoščini. Možak je bral, sproti prevajal, hrkal in pljuval in obilno mahal z rokami:
"Amelija je imel zalo postavo, zale oči, zalo polt in sedemnajst let. Kadar te je pogeldala, se ti je zdelo, da pravi: ljubiš me, vendar nisi edini, mnogo takšnih je še na svetu; torej vedi, da me moraš oboževati, če naj si mi všeč, rada imam komplimente in všeč mi je slovesen ton."
Ja, res je bila taka. Kako je že rekel Francozek - "Amelija je bila kot francoski napev, ki mu vsi radi prisluhnejo, ker zlahka razumejo sosledje akordov, in katerega ubranost vsakdo ceni." ...
Uh, romantiki - sem rekel. Francozek - na K mu je bilo ime, ste rekli ...
Ja, K... Klavdij? Klemen? Klison ... se mi zdi. Čakaj, saj v knjigi piše: ja, Klison.
Čudno ime ... Ta pa ni hotel Amelije, ane?
Starec se je zarežal in rekel:
Seveda ne! On pa - ves majhen in plešast - ti gre in koprni za Evgenijo in medli po parku in reže srčke v debla ... o, saj res! Pridi sem, fant!
Odvlekel me je do ogromne, debele bukve in mi pokazal - kake dva metra od tal je bilo vrezano srce. Rast drevesa ga je razširila in zmaličila, a se je vseeno dalo prebrati črke v njem: E in K. Evgenija in Klison, to sta lepi par ...
Pobaram: Evgenija pa ni marala zanj, a?
O - je! Všeč ji je bil! Veš, Ona je bila mlajša in zelo zadržana. Glej, ti preberem:
"Evgenija moških nikoli ni pogledala v oči. Sladko se je smejala, da bi razkrila najlepše zobe, kar si jih je mogoče zamisliti. Če si ji ponudil roko, jo je plašno sprejela in brž spet umaknila svojo. Človek bi si mislil, da izziva, ko je bežno pokazala najlepšo desnico, kar jih je bilo kdaj videti in kjer je bila belina kože v tolikšnem nasprotju z modrino žil."
Jej, zaljubljeni francoski oficirji ... kakšne ti klatijo.
Fant, nehaj. Lepa ljubezen je bila to.
In žalostna, ane.
Ja. Čeprav se je razvilo precej drugače, kot si predstavljamo. Sam prej ti moram še nekaj prebrat. Amelija je bila, kot si slišal, ubran in jasen francoski napev. Evgenija pa je bila ... eee.... mmm... aha!
"Evgenija pa je bila kot slavčkova pesem ali Paisiellova skladba, ki ugaja samo rahločutnim, melodija, ki privzdigne in prevzame tiste duše, ki jim je dano, da jo globoko začutijo, večini pa se zdi povprečna. Amelija je zasužnjila večino mladeničev, ljubezen je pričakovala. Evgenija pa je bila lahko všeč le gorečnemu moškemu, ki ne ljubi zaradi užitka ali iz galantnosti, temveč s strastjo globokega čustva."
Madonca, sem rekel. Visoko se ceni Francozek ...
Možak je odložil knjigo in me pogledal:
Veš, da po pravici? Takrat, ko je hrepenel po Evgeniji in hlipal v parku, sem mu dostikrat prinesel vina, pa sva se pogovarjala. Všeč mi je bil in jaz njemu. Še bolj pa mu je bilo všeč vino - furmina sem mu nosil, to je tak tokajc, mozelčanu podoben. Vino mojega očeta. In je poskusil in pil in rekel: "Si bon!", se pravi, po francosko "Kako dobro!" ... Veš, da so vsi začeli ponavljat - si bon, si bon ... potem pa smo še mi rekli - sibon, sipon, šipon, šipon ... Pa se je ime prijelo. Še danes se tu dela najboljši šipon, kar jih je.
Madonca, sem se začel ponavljati. Tako torej ... Klison je pecal Evgenijo, se nalival in mimogrede še šiponu dal ime ...
Ja. No, ta romnca je trajala slab mesec. Na jesen so se vrnili v Francijo, najprej onidve, kak dan za njima pa še Klison. Takrat je bilo v Franciji prekucuštvo na višku, in nisem verjel, da jih bom še kdaj videl ali slišal o njih.
A zlomek - leta osemnajsto petega se tu čez valijo francoske čete, ki gredo nad Avstrijce pri Austerlitzu. In se neko noč ustavi pred našimi vrati kočija, iz nje skoči postaven ordonanc in mi izroči tole knjigico, pismo in nekaj zlatnikov. Sicer je bila tema, ampak bi prisegel, da je v kočiji sedel Klison.
Opa. Tole je pa nekaj čisto drugega! Se morda spomnite, kakšna je bila kočija?
Velika, fant, ogromna; štirje konji spredaj. Pa zlat grb je imela ob strani. Klison - če je bil on - je bil kar uspešen.
O hudiča! Šokiran sem buljil v očaka - a vi veste, kdo ...? - pa me prekine.
No, kot tu piše, sta se Klison in Evgenija poročila.
O!
Ja, hecno, kajne ... No, zakon ni bil srečen. Klison je kot oficir bil veliko zdoma, občutljiva Evgenija pa je hirala in ga uničevala z izbruhi ljubosumja. Na koncu je on šel na vojsko, pa sta se ločila. Kot piše, je on zmagoval, ona pa se je poročila z nekim švedskim grofom in imela kopico otrok.
Sicer pa - usedi se tule, ti posodim knjigo, da jo prebereš. Potem pa pridi do mene, bova spila glaž al dva šipona.
Možak mi potisne knjigo v roke in odšepa. Jaz pa sedim, zmeden od zgodbe. Takole: leta tisoč osemsto pet je čez te kraje res šla francoska armada in res je potem bila bitka pri Austerlitzu. Res je šipon svoje ime dobil iz "si bon". Pa vendar - kaj je delal Klison v kočiji armadnega poveljstva? Se ga je res on napijal z očakom? Je zgodba o mladem, majhnem in plešastem oficirju in njegovi Evgeniji morda resnična, avtobiografska?
Lep dan se je končeval. Sedel sem na bregu Ločnice, pod bukvijo z vrezanim srcem in črkami E in K v njem, z očakovo knjigo v roki.
Zlatotisk na dvesto let stari naslovnici je že zbledel, a vseeno se je bleščal v zahajajočem soncu.
Clisson et Eugénie, v velikih črkah. Spodaj pa z manjšimi ime avtorja:
Napoleon Bonaparte.
Komentarji
komentiraj >>