Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Zelena knjiga - Politična stranka (3717 bralcev)
Ponedeljek, 3. 3. 2008
Matej J



Gaddafijeva Zelena knjiga; poglavje: POLITIČNA STRANKA
Politična stranka je sodobna oblika diktature. Je najnovejši diktatorski instrument vlade, s katero del vlada celoti. Obsegajoč skupino in ne individuuma, je politična stranka kljub vsemu sposobna prikazati lastnosti demokracije skozi ustanovitev svetov in odborov in skozi propagandne aktivnosti njenih članov. Toda politična stranka ni v nobenem pogledu demokratični instrument. To je organizacija, sestavljena iz posameznikov, ki delijo enake interese, ideje, kulturo, prostor ali doktrino. Združijo se in ustanovijo stranko, vse z namenom uresničevanja lastnih interesov ali pa vsiljevanja svojih idej, svoje doktrine na družbo kot celoto, s ciljem se polastiti oblasti kot instrumenta uveljavljanja njihovega političnega programa.

Demokratično gledano, noben od teh posameznikov oziroma članov politične stranke ne more vladati ljudstvu kot celoti, ki vsebuje različne interese, mnenja, dispozicije, prostor in verovanja. Politična stranka je diktatorsko orodje vlade, ki omogoča tistim z enakimi idejami ali interesi, da vladajo celotnemu ljudstvu. Dejansko pa stranka predstavlja zgolj majhno manjšino. Namen organiziranja politične stranke je kreacija orodja, s katerim se vlada ljudstvu, ne-strankarskim članom prebivalstva. V osnovi politične stranke temeljijo na teoriji dominantnosti in despotizma, to je manipulaciji ljudstva s strani strankarskega vodstva. Vodstvo trdi, da je namen njenega vzpona na oblast uresničevanje strankarskih ciljev in ta predvideva, da njeni cilji predstavljajo tudi težnje ljudstva. Tovrstno teoretiziranje predstavlja opravičilo za strankarsko diktaturo in je teorija, ki ji sledi katera koli diktatura.

Ne glede na raznolikost, politične stranke predstavljajo teorije, ki so v osnovi enake. A vendar je ravno strankarska pluralnost tista, ki stopnjuje boj za oblast in navadno izpodrine in uniči dosežke ljudstva ter spodkoplje kakršne koli družbeno koristne plane. Tovrstna destrukcija in spodkopavanje je namenjena kot opravičilo opozicijskim strankam, da spodnašajo vladajočo stranko. V medsebojnem boju se stranke redko poslužijo orožja, raje se zatečejo k blatenju kot taktiki diskreditacije. Boj se neizogibno širi nad družbeno najvitalnejše interese in nekateri od teh, če ne celo vsi, postanejo žrtev tega rivalstva in so v procesu tudi uničeni. Ta situacija služi argumentom opozicijskih strank napram vladajoči stranki ali koaliciji.

Če želi opozicijska stranka vladati, mora premagati obstoječe orodje vladavine. Da to doseže, mora opozicija spodkopati vladne dosežke, vreči seme dvoma na njihove plane, četudi bi ti bili dobrohotni za družbo, saj s tem dokaže nekompetentnost vladajočega orodja. Potemtakem interesi in družbeni programi postanejo žrtev boja moči med strankami. Dasiravno borba za oblast med političnimi strankami stimulira politično dejavnost, ima vendar na koncu poguben učinek na politično, družbeno in gospodarsko raven. Stalno kulminira zgolj v triumfu drugega orodja oblasti, torej zatonu ene stranke na račun druge, a tudi v porazu ljudstva, torej porazu demokracije. Treba je dodati, da so politične stranke odprte za raznorazno korupcijo in podkupovanja kot posledice notranjih in zunanjih interesov.

Prvotno se stranka formira kot predstavnica ljudi. A ne traja dolgo, ko strankarsko vodstvo postane predstavništvo svojih članov, kmalu zatem pa predstavlja le še elito. Jasno je, da je to igra sleparske farse, ki temelji na napačni obliki demokracije, njene prioritete pa so sebične in avtoritativne, ki jim goljufivo sledijo s političnimi igricami. To potrjuje dejstvo, da je strankarski sistem sodobno orodje diktature, ki ga svet še ni izkoreninil. Je diktatura moderne ere.

Ko se ustanovi parlament z zmagovito stranko, postane ta predstavniški dom te stranke, izvršna oblast, ki jo izvoli tovrstni parlament, pa postane strankarsko orodje za avtoriteto nad ljudstvom. Tako je stranka, ki naj bi svojo moč uporabljala za interes vseh ljudi, dejansko smrtni sovražnik večjega dela prebivalstva, najbolj pa opozicijski stranki ali strankam ter njenim podpornikom. To ne pomeni, da je opozicija ljudski varuh, ki bdi nad dejanji vladajoče stranke, temveč sama čaka na priložnost, ko bo stranko zamenjala. Legalni varuh, ki bdi nad vladajočo stranko je po principih sodobne demokracije parlament. Toda ker večino v parlamentu sestavljajo člani vladajoče stranke, ti tudi nadzorujejo delo svojih strankarskih kolegov v izvršni oblasti, torej stranka nadzoruje samo sebe. To stanje ilustrira potegavščino, napačnost in nedoslednost prevladujočih političnih teorij po svetu danes in te so tudi vir sodobne tradicionalne demokracije.

Politična stranka je sodobni ekvivalent plemenu ali sekti. Družba, ki ji vlada enostrankarski sistem, je podobna družbi, ki ji vlada eno pleme ali sekta, ker, kot smo omenili prej, politična stranka predstavlja vizijo ene skupine, interese ene družbene skupine, eno vero ali prostor, zatorej predstavlja manjšino prebivalstva. Podobno pleme ali sekta predstavlja manjšino prebivalcev in ima svoje posebne interese in vero, iz katere izhaja njihova vizija. Zgolj krvna žila predstavlja razliko med plemenom in politično stranko, vsekakor bi lahko bilo pleme temelj ustanovitve stranke. Ni razlike med strankarskim bojem za oblast in plemenskim ali sektaškim bojem za oblast. Kot je plemenski in sektaški režim politično obsojen in zavrnjen, bi tudi strankarski sistem moral biti obsojen in zavržen, saj vsi sledijo isti smeri, ki vodi k enakim izidom. Vpliv strankarske borbe na družbo je enako škodljiv in poguben, kot katere koli plemenske ali sektaške borbe.

Odlomek je prevedel Matej J., ki se sprašuje, če imajo v Libiji sodno vejo oblasti, glede na to, da po Gadafiju vlado v liberalnih demokracijah nadzoruje samo parlament.





Komentarji
komentiraj >>