Igor Bašin- BIGor recenzira nastop odbitih ruskih elektronskih psihedelikov Volga v Channel 0 na Metelkovi ... (v celoti!)
VOLGA V CHANNEL ZERO v ponedeljek, 3. marca
* Moskovsko zasedbo Volga je slovensko glasbeno-koncertno občinstvo spoznalo že pred štirimi leti, ko je nastopila na festivalu Progress v organizaciji založbe RX:TX, in ki je vzporedno s festivalom izdala tudi kompilacijo vzhodnoevropske elektronske glasbe »Progress: The Trieste - Vladivostok EX.04 line«. Tokrat se je ustavila pri nas v okviru svoje kratke evropske turneje, s katero je pospremila lanskoletno izdajo albuma Pomol. Ponovno gostovanje te eksperimentalno-elektroakustične vokalne zasedbe je privleklo dobro pozornost in v Channel Zero zbobnalo glasbeno publiko z različnih vetrov - od tistih, ki so pričakovali trans polet z rusko-slovansko elektro psihedelijo, do tistih, željnih eksperimentalno-raziskovalnega opoja.
Že uvodni koraki Harisa Piltona, ki je skrbel za glasbo pred in po nastopu, so nas uvajali v ambient elektro glasbe z etno in folk primesmi, med katerimi so prevladovale predvsem trobente z Balkana. Klubska elektronska glasba in didžej kultura je v zadnjem desetletju prevetrila samo sebe z invencijo ljudskih glasb. Azijski, slovanski, afriški, južnoameriški, ciganski, indijski, arabski ritmi in napevi so dali klubski sceni nove dimenzije, ki pa so predvsem
eksotična poživitev in popestritev mezganja na plesišču.
Z elektronskimi in računalniškimi napravami obdani Uri Balašov, Roman Lebedjev in Aleksej Borisov so kmalu po 23. uri sprožili elektroakustični val. Z dodatno uporabo tibetanske posode, električne kitare, piščali in drugih glasbenih pripomočkov so podmazali zvočni pejsaž, ki ni zahajal k plesni zamaknjenosti. Pravzaprav se je oddaljeval od nje z vedno bolj eksperimentalnim pletenjem urbanega, postindustrijskega. V ospredju je bila pevka skupine Angela Manukian, ki je s svojim visokim, na trenutke prodorno piskajočim glasom privlekla na dan staroruske napeve iz ruskih step in z obale Volge velikanke. Z naslanjanjem na rusko ljudsko izročilo je bila antipod zvočno-glasbenim izpeljavam njenih kolegov.
Tako mojstri za aparaturami v ozadju, ki so skrbeli za mogočne zvočno-ritmične anomalije, kot frontwomanka, ki bi ji na trenutke pasala tudi kakšna folklorna oprava, so rušili in mleli modernost in tradicionalnost. Povzročili so trk urbanega in ruralnega, religije in ateizma. Moč trka nasprotij so še bolj stopnjevale sprotne vizualizacije v ozadju, ki so poudarjale vso zasnovo predstave zasedbe Volga. Ves preplet je bil na meji šamanstva in daleč od eksotičnosti. Tišino med izvajanimi točkami so pogosto zapolnili kriki iz grl, ki so odražali tako navdušenje kot olajšanje. Še dobro, da Volge ni ponesel zanos neprekinjenega izvajanja brez pavz, saj bi bili priče svojevrstni zvočni torturi. Redčenje vrst v drugi polovici nastopa je dovolj zgovorno pokazalo, da so se nekateri ušteli v pričakovanju nastopa moskovskih vračev in da so prelahkotno razumeli opis njihovega početja kot slovanske psihedelije. Volga je prinesla drzno in hkrati morbidno rusko dušo, za njeno lažje dojemanje in razumevanje pa je treba imeti potrpljenje, debelo kožo in hladne živce - podobno kot na primer v filmu »Štiri« ali kakšnem drugem delu ruskega pisatelja in scenarista Vladimira Sorokina. Z zasluženima zaključnima bisoma je popustila otrplost in vrnili smo se nazaj v realnost.
Nadaljevanje večera je prevzel Haris Pilton, ki je z žurersko noto didžejanja pohlepno spreobrnil avditorij nazaj v plesišče in še najmanj prepričanemu je postalo jasno, da zasedba Volga ni iz istega testa. Nje ne zanima rajanje, njo zanima preseganje konvencij tako ruske kot vse kulture na splošno.
Pripravil BIGor
Komentarji
komentiraj >>