Ponedeljek, 3. 3. 2003
Kadar koli izrečemo besedno zvezo slovenski roman – bodisi da z njo opredelimo neko točno določeno romaneskno besedilo, ki je nastalo izpod peresa avtorja slovenske narodnosti, bodisi da z njo poimenujemo celoten opus slovenskega romanopisja – je poleg denotativnega pomena v ospredju – gre seveda za geografsko lociranje avtorja – v njej vsebovan tudi močen konotativen pomen.
Kadar koli izrečemo besedno zvezo slovenski roman – bodisi da z njo opredelimo neko točno določeno romaneskno besedilo, ki je nastalo izpod peresa avtorja slovenske narodnosti, bodisi da z njo poimenujemo celoten opus slovenskega romanopisja – je poleg denotativnega pomena v ospredju – gre seveda za geografsko lociranje avtorja – v njej vsebovan tudi močen konotativen pomen. Slovenski roman je namreč poleg tega, da je nastal izpod peresa slovenskega avtorja, tudi roman, za katerega veljajo določene tipične lastnosti. Lastnosti, s katerimi sta ga opredelila predvsem dva literarna teoretika, Dušan Pirjevec in Janko Kos.
Slovenski roman je torej tisti specifični tip romana, ki ga je Janko Kos opredelil kot deziluzijski roman žrtve s pasivnim junakom, ki na sebi občuti krivično moč stvarnosti. Dušan Pirjevec pa ga je opredelil kot roman s pasivnim in hrepenenjskim junakom-žrtve. Oba sta omenjene lastnosti navezovala na posebne družbeno-zgodovinske in kulturno-politične razmere slovenstva v času nastanka teh romanov – torej 19. in 20. stoletje. Pri tem sta dopuščala možnost, da se s spremembo teh razmer spremenijo tudi tipični vzorci slovenskega romana.
Janko Kos namreč pravi: “kolikor je tip deziluzijskega romana žrtve najbolj reprezentativen model slovenskega romanopisja, je s svojo specifičnostjo seveda vezan na sociokulturne podlage slovenstva v 19. in 20. st.; s spremembo teh podlag je pričakovati tudi spremembo njegovih tipičnih vzorcev.” In nadaljuje: “z drugačno historično izkušnjo ta konstelacija seveda spremenila, z njo pa tudi razvojna pot in tipologija slovenskega romanopisja.”
Če sledimo mislima omenjenih teoretikov – in pri tem upoštevamo predvsem Pirjevčevo teorijo o manku subjektnosti slovenskega naroda, ki vpliva na manko akcije v slovenskem romanu – se zdi, da je bila ena bistvenih značilnost slovenskega naroda v preteklosti prav nekonstituiranje naroda v lastno politično tvorbo. Čeprav je bil slovenski narod že leta 1918 inkorporiran v Kraljevino SHS in bil od leta 1945 dalje del SFR Jugoslavije, nobena od teh dveh, sicer organiziranih političnih tvorb, ni bila njegova lastna. Svojo državo je slovenski narod dobil šele leta 1991 in šele takrat se je – če uporabimo besede Dušana Pirjevca – konstituiral kot 'polnokrvni' subjekt.
Na omenjeni problem, ki se je s slovensko osamosvojitvijo izrisal v raziskovalno polje slovenskega romana, je opozoril že Tomo Virk, ki pravi: “Če upoštevamo Pirjevčevo teorijo, se je 'sociokulturna podlaga' oziroma 'konstelacija' najbolj bistveno spremenila s slovensko nacionalno osamosvojitvijo, kar bi moralo postopoma – morda že v romanu devetdesetih let – pripeljati do drugačne tipologije slovenskega romanopisja.”
Ta sprememba slovenskega romanopisja pa predstavlja izhodišče pričujočega razpravljanja. Predpostavke, na podlagi katerih sta Pirjevec in Kos dopuščala spremembo tipologije slovenskega romana in junaka v njem, so se udejanjile, saj so se s slovensko nacionalno osamosvojitvijo leta 1991 bistveno spremenile družbeno-zgodovinske in kulturno-politične podlage slovenstva. Slovenski narod je dobil svojo državo in se s tem konstituiral kot 'polnokrvni' subjekt. Postavlja pa se vprašanje, ali je omenjeni politični dogodek tvorno vplival tudi na slovenski roman po letu 1991.
V nadaljevanju razprave bomo tako preučili dvajset slovenskih romanov, ki so izšli po letu 1991. Pod drobnogled bomo vzeli vseh 10 kresnikovih nagrajencev - torej romane, ki so bili med letnicami 1992-2001 izbrani za najboljši roman preteklega leta. Poleg teh pa še deset romanov, za katere se zdi, da so dali močan pečat slovenskemu romanopisju devetdesetih. Še preden se lotimo pregleda omenjenih romanov pa si postavimo kriterije analize.
1. pasivnost, trpnost, nedejavnost slovenskega romanesknega junaka oziroma opredeljenost s tipično ženskimi lastnostmi. Pasivnost naj bi bila namreč po Kosu za razliko od aktivnosti, ki je v domeni moških, tipično ženska lastnost. Pasivni junak je torej tisti junak, ki za razliko od aktivnega junaka ne posega v potek dogajanja in ne skuša spreminjati sveta v skladu s svojo idejo. Je torej junak s »trpnimi, od zunaj vsiljenimi ali po naravni danosti pomerjenimi prigodami, ne pa aktivni junak, ki s spravimi dejanji posega v svet, oblikuje sebe in spreminja življenjska razmerja po svoji podobi.«
Pri tem pa Kos to pasivnost razume v okviru deziluzijskega romana, kot ga je opredelil Lukacs. V tem tipu romana naj bi šlo za “junaka z 'lepo dušo', ki vztraja ob stvarnosti, zaprt v svojo idealno notranjost, želje, predstave in spomine, ne da bi jih mogel ali hotel udejanjiti navzven, neredko z žalostnim koncem, zmeraj pa z odpovedjo in slovesom od življenja.”
2. Hrepenenjska struktura slovenskega romanesknega junaka. Junak, ki je po svojem bistvu iskalec sreče, iz svoje nezadoščenosti, prikrajšanosti in nesreče na začetku romana teži k prividu čutno-čustvene sreče. Ta mu pomeni najvišjo življenjsko zadostitev, izpolnitev in opravičilo obstoja. Iskanje takšne sreče pa se uveljavlja kot pasivno pričakovanje, trpno sprejemanje dogodkov, okoliščin ali možnosti. In prav to trpno, pasivno pričakovanje sreče in čakanje, da ti bo nekaj samo po sebi padlo v naročje, je hrepenenje.
3. Žrtveni položaj slovenskega romanesknega junaka. Junak se razume kot nedolžna in včasih grešna žrtev tega sveta, ki na sebi občuti krivično moč stvarnosti. Ta krivična stvarnost je lahko zgodovinska, družbena, biološka ali celo metafizična. Gre torej za neko “žrtveno usojenost, žrtvovanost posameznikovega zasebnega sveta krutim silam stvarnosti, usode, zgodovine ali kar lastne telesno-duhovne narave.”
To so torej trije kriteriji analize v odnosu do katerih bomo analizirali tipičnost slovenskih romanesknih junakov. Če bodo ti zadostili vsem ali pa zgolj enemu izmed njih, bo to znak, da bolj ali manj dosledno nadaljujejo slovensko specifiko. Kolikor pa ne bodo zadostili nobenemu izmed postavljenih kriterijev, gre njihovo mesto iskati zunaj območja tipičnega slovenskega romanesknega junaka.
Seveda se zdi primerno pričakovati predvsem odstope pri posameznih kriterijih, saj kratek čas, ki je pretekel od spremembe 'sociokulturne podlage slovenstva', še ne omogoča tiste distance, ki bi bila za temeljito spremembo slovenskega romana in junaka v njem potrebna. Prav tako pa gre pričakovati večje oziroma bolj opazne spremembe pri romanih s kasnejšo letnico izida.
Obravnavali bomo torej dvajset slovenskih romanov, ki so izšli vključno z letnico izida 1991. Ker se bomo osredotočili zgolj na obravnavo strukture junakov v romanih, se zdi smiselno, da jih ločimo na tri večje skupine glede na spol oziroma starost. Tako dobimo sedem romanov z ženskimi protagonistkami, dva romana, ki sta v središče dogajanja postavila otroka oziroma mlajšega mladostnika ter enajst romanov z glavnim junakom moškega spola.
Pa začnimo s protagonisti moškega spola. V ta sklop sodita dva romana Ferija Lainščka, Namesto koga roža cveti ter Ki jo je megla prinesla. Halgatova zgodba v romanu Namesto koga roža cveti je zgodba marginalca med marginalci, determiniranega s stigmatizirano violino, ki se z mižanjem umika pred neprijetnimi stvarmi v realnem svetu. Iz nezadoščenosti in prikrajšanosti na začetku romana teži k prividu neke čutno-čustvene sreče, a tokom romana spozna, da mu je doseg želenega stanja za vedno onemogočen. Navdan z razboleno melanholijo ob spoznanju nemožnosti uresničitve želenega se sentimentalno-resigniran samovoljno umakne v samoto in še globlje potone v lastno notranjost. Hkrati pa se vseskozi čuti kot žrtev tega sveta, žrtev preteklosti ter svojega zločinskega očeta.
Podobno je strukturiran radikalno altruistični kaplan Jon Urski iz romana Ki jo je megla prinesla. To je dvomljivi iskalec, ki teži k transcendenci, k nekemu globljemu smislu bivanja, nečemu, kar bi osmislilo njegovo življenje. Nezadovoljen zgolj s tuzemsko imanenco in hkrati nesposoben aktivno poseči v potek dogajanja, je obsojen na večno hrepenenje po nečem, kar ga presega. To hrepenenje pa je lastnost, ki introvertiranega duhovnika povezuje s tipičnimi slovenskimi romanesknimi junaki. Kajti tudi Jonovo teženje se kaže kot pasivno pričakovanje, trpno sprejemanje dogodkov, okoliščin in možnosti. Pri tem pa se Jon čuti sprva kot nedolžna in kasneje grešna žrtev svoje osebne usode, lastne duhovne narave in nekih nevidnih sil, ki uravnavajo in vodijo njegovo življenje.
Osebo moškega spola je v središče svoje zgodbe postavila tudi Katarina Marinčič v romanu Rožni vrt. Razočaran nad svetom, ki mu je v rani mladosti odvzel starše in ga obdaril z vase zaprto naravo, ki mu onemogoča vzpostavljanje tako želenih stikov z ljudmi, je Ciril umaknjen v pasivno držo svoje zasebnosti in obsojen na hrepenenje. Pri tem pa je vsebina hrepenenja, ki je izražena z njegovimi sanjami – rad bi bil zrel, odločen, zaščitniški moški – precej prozaične narave v odnosu do privida čutno-čustvene sreče, h kateri po Kosu težijo junaki slovenskega romana.
Poleg pasivnosti, trpnosti in nedejavnosti – saj sam v resnici pravzaprav ničesar ne stori, nosilci z njim povezane akcije pa so ljudje, ki mu jih življenje prinese na pot – se Ciril čuti tudi kot žrtev tega sveta. In to kot nedolžna žrtev družinske preteklosti, svoje krivične usode in lastne vase zaprte narave. Glede na ugotovitve lahko torej za roman Katarine Marinčič rečemo ne samo, da z ustrojem junaka zadosti vsem trem tipičnim kategorijam slovenskega romanesknega junaka, temveč tudi nadaljuje tradicijo reprezentativnega tipa slovenskega romana.
Že na prvi pogled se zdi, da v območju deziluzijskega romana žrtve ostaja tudi roman Vlada Žabota Volčje noči. V svet slovanske mitologije, vraž in poganskih običajev postavljeni organist in cerkovnik Rafael Meden je izrazito pasiven junak s trpnimi, od zunaj vsiljenimi prigodami, ki je razočaran nad svetom in umaknjen v pasivno držo svoje zasebnosti. Zaznamovan z nekim nedoločnim hrepenenjem se ta nemočen, zafrustriran in z ženskimi lastnostmi opredeljen omahljivec, katerega predmet poželenja so predvsem ženske, čuti kot nedolžna, ničesar kriva žrtev. Kot žrtev krutega sveta in ljudi v njem, ki so spregledali njegov talent, pa tudi kot žrtev svoje lastne telesno-duhovne narave, ki mu onemogoča zoprstavljanje dogodkom in okoliščinam, ki so mu poslani na pot. Tudi Žabotov roman torej nadaljuje s tipičnim ustrojem slovenskega romanesknega junaka kot pasivnega hrepenelca in žrtve ter ostaja v sferi reprezentativnega tipa slovenskega romana, ki ga predstavlja deziluzijski roman žrtve.
V sklop romanov, ki imajo moške protagoniste sodita tudi dva romana Draga Jančarja. Protagonist romana Zvenenje v glavi je poklicni vojak in mornar Keber, ki se zaradi izdajstva ljubice Leonce znajde v zaporu, tam začne z vstajo in vztraja v njej do poslednjega konca. Je resigniran, vase zaprt posameznik, katerega razmerje do sveta je razmerje deziluzije. Razočaran nad svojo usodo, ki je določila njegovo 'jebeno življenje', nad Leončinim izdajstvom in spremembo vstaje v Mrakovo tiranijo, vztraja ob dani stvarnosti, umaknjen v pasivno držo svoje zasebnosti. Hkrati pa ni aktivni junak, ki bi v skladu s svojo idejo in s pravimi dejanji posegal v svet; opredeljen je z nekim nedoločnim hrepenenjem, ki se v zaprtem prostoru še intenzivira; čuti pa se kot žrtev družbeno-zgodovinske danosti, svoje lastne usode ter osebne telesno-duhovne narave.
In čeprav se na prvi pogled morda zdi, da obravnavani Jančarjev roman odstopa od ustaljene sheme, saj protagonist za razliko od večine ostalih romanesknih junakov ni opredeljen s tipično 'ženskimi lastnostmi', pa nam analiza pokaže, da Keber s posedovanjem vseh treh tipičnih lastnosti nadaljuje tradicijo slovenskega romanesknega junaka in uvršča obravnavani roman v reprezentativni tip slovenskega romanopisja.
Drugi Jančarjev roman, ki ga bomo obravnavali, je roman Posmehljivo poželenje. Protagonist je slovenski pisatelj Gregor Gradnik, obremenjen s tipičnimi lastnostmi slovenskega romanesknega junaka, saj teh ne poseduje zgolj, ampak se jih zaveda in jih v svojih razmišljanjih tudi problematizira. Gregor se namreč, tako kot se zaveda tipičnih lastnosti, ki jih kot predstavnik nekega malega suicidnega plemena poseduje, zaveda tudi, da jih bo vedno nosil s seboj. Popkovina, ki ga veže na nacionalni karakter, se ne bo nikoli pretrgala, pa čeprav obhodi ves svet, kajti narod, v katerega je bil rojen, ga determinira. Zato je nepotešljivo hrepenenjski, saj se zaveda, da se želja po spremembi ne more uresničiti. In zato se tudi čuti kot žrtev tega sveta, kot nemočna žrtev, ki na sebi občuti krivično moč – biološke – stvarnosti.
Posebnost tega Jančarjevega romana je torej v tem, da je njegov protagonist sicer tipičen slovenski romaneskni junak v okviru deziluzijskega romana žrtve, saj zadosti vsem trem kategorijam analize. Hkrati pa to strukturo zaradi samorefleksije – pa ne zgolj avtorja, temveč kar junaka samega – presega.
Posebno zanimiv se s stališča problema, s katerim se ukvarjamo, zdi roman Zorana Hočevarja Šolen z Brega. Protagonist romana je Janez Kolenc – Žani, ki v romaneskni zgodbi prehodi pot od tipično slovenskega romanesknega junaka do njegove popolne negacije. Iz pasivnega hrepenelca in introvertiranega sanjača, zazrtega v svojo lepo notranjost, ki pa ni samo nosilec lepe duše, razočarane nad svetom in umaknjene v pasivno držo svoje zasebnosti, ampak se pri tem čuti tudi kot žrtev tega sveta, naredi prestop v junaka akcije. Ta se ne prepušča več slepo usodi, temveč si svoje življenje kreira sam, s svojimi dejanji posega v svet, oblikuje sebe in spreminja življenjska razmerja po svoji podobi.
Posebnost te protagonistove preobrazbe pa je njena lociranost v tisti zgodovinski trenutek slovenskega naroda, ko se je ta konstituiral kot 'polnokrvni' subjekt. Junakova preobrazba se na teoretični ravni namreč prične leta 1990 in se dejavno zaključi 27. junija 1991, dan po osamosvojitvi Slovenije. Sprememba junakovega značaja torej časovno sovpada z napovedano spremembo tipologije slovenskega romana.
Zanimiva se s stališča problema, ki ga obravnavamo, zdita tudi roman Aleša Čara Igra angelov in netopirjev ter roman Nine Kokelj Milovanje. Romana poleg tega, da sta njuna avtorja najvidnejša ustvarjalca najmlajše slovenske romanopisne generacije, oba dobitnika nagrade za najboljši prvenec, druži tudi podobna tematika. Protagonista – župnik Faus in Riva – nista sposobna zdržati bremena vsakdanjega življenja, zato živita v zgodbah, v katerih sama kreirata dogajanje, in končno pristaneta v norišnici. Pri tem pa sta tipična slovenska romaneskna junaka, saj so vse tri kategorije pri obeh junakih prisotne v paradigmatski obliki. In to kljub drugačnemu pričakovanju, saj bi se napovedana sprememba tipologije slovenskega romana morala najhitreje in najbolj vidno udejanjiti pri najmlajših pisateljih, ki šele začenjajo svojo pisateljsko pot.
Riva, protagonistka romana Nine Kokelj, je introvertirana deklica, ki se razvije v zasanjano mlado žensko. Od zgodnje mladosti je zazrta v svoj notranji svet, v katerem domišljija ustvarja vedno nova razmerja in ljudi. Razočarana nad svetom, ki je zaradi njene drugačnosti ni sposoben sprejeti in razumeti, je zazrta v pasivno držo svoje zasebnosti, ter zaznamovana z nekim nedoločnim hrepenenjem. Zaradi samozadostnosti svoje 'lepe' notranjosti je trpna in pasivna v odnosu do zunanjega sveta, ter brez potrebne volje in moči, da bi polno zaživela v realnem svetu. Poleg tega pa je zaznamovana s pozicijo žrtve, saj se čuti kot žrtev družbe, preteklosti, svojih staršev ter lastne vase zaprte narave.
Podobno je strukturiran protagonist Čarovega romana. Župnik Faus je tipičen deziluzijski junak, razočaran nad svetom in svojim življenjem v njem ter umaknjen v pasivno držo svoje zasebnosti. Odsoten v svoji prisotnosti ter zazrt v lastna sanjarjenja je nesposoben življenja v realnem svetu. Je torej junak s trpnimi, od zunaj vsiljenimi ali po zunanji danosti pomerjenimi prigodami, ter opredeljen z izrazito ženskimi lastnostmi. Iz svoje razočaranosti, nezadoščenosti in prikrajšanosti teži k prividu neke čutno-čustvene sreče, ki mu pomeni najvišjo življenjsko zadostitev in potešitev. Pri tem pa se čuti kot nedolžna in kasneje grešna žrtev tega sveta, ki na sebi občuti krivično moč stvarnosti.
Vsi romani, ki smo jih obravnavali do sedaj torej bolj ali manj dosledno nadaljujejo specifiko slovenskega romanesknega junaka kot pasivnega hrepenelca in žrtve ter ostajajo v sferi reprezentativnega tipa slovenskega romana, ki ga predstavlja deziluzijski roman žrtve. Med njimi dva izstopata in morda že tudi prelamljata s tradicijo. To sta roman Draga Jančarja Posmehljivo poželenje ter roman Zorana Hočevarja Šolen z Brega. Pri obeh se samo od sebe ponuja razmišljanje v smeri avtorjevega zavedanja obravnavane problematike slovenskega romana in junaka v njem, pri Hočevarju morda celo poznavanje Pirjevčeve teorije.
V nadaljevanju bomo poleg romanov z ženskimi protagonistkami in romanov, ki so v središče dogajanja postavili otroka, obravnavali še štiri romane, katerih protagonisti so moškega spola. To so roman Toneta Perčiča Izganjalec hudiča, roman Andreja Blatnika Tao ljubezni, roman Janija Virka 1895, Potres ter roman Miloša Mikelna Veliki voz. Že na prvi pogled se zdi, da bi omenjeni romani lahko predstavljali odklon od slovenske romaneskne tradicije.
A o njih bomo govorili v naslednji oddaji čez teden dni, ko bomo podali tudi temeljne ugotovitve analize. Do takrat pa razmišljajte o sebi in svoji podobnosti s tipičnim slovenskim romanesknim junakom kot pasivnim hrepenelcem, ki se čuti kot žrtev tega sveta. Literatura je kljub vsej možni abstrakciji in hermetičnosti po svojem bistvu vendarle to, za kar jo je pred več kot sto leti opredelil Stendahl – je postavljanje ogledala stvarnosti.
Komentarji
komentiraj >>