Torek, 11. 3. 2008
goran
Thomas Brinkmann z vsakim novim albumom poišče neko novo izraznost in tudi tokrat se temu ni ognil. ’When Horses Die’ se sprehodi med čisto klasičnim popom in njegovim elektronskim odvodom, a slednje le vsled same produkcije, za katero ni povsem jasno, ali je plod elektronskih manipulacij ali v živo odigranih inštrumentalnih linij. (v celoti!)
* Privrženci glasbe v najširšem pomenu smo iz marsovske perspektive bržkone ena najtežje razumljivih skupin tuzemskih bitij. Praktično nemogoče je uganiti, kdaj se nas bo določena glasba dotaknila. Ko glasbeniki dlje časa ostajajo v specifični, prepoznavni estetiki, bentimo nad tem, da se ponavljajo. Ko z vsako novo ploščo krenejo v nek drugačen, nov teritorij, pa jadikujemo nad njihovo »izgubljenostjo«. Slednje velja za nemškega elektronskega minimalista Thomasa Brinkmanna, ki že nekaj let z vsakim novim naslovom poišče tudi novo izraznost. A to je le površna opazka. Forma se iz albuma v album v resnici spreminja, vendar pa Brinkmann že dobrih deset let dosledno sledi svoji originalni viziji, ki ga je korak za korakom pripeljala do nove, ponovno konceptualno zastavljene plošče ’When Horses Die’.
V preteklosti je Brinkmann posegal predvsem po klubski glasbi, a se pri tem ni oziral na veljavne konvencije, ampak je znotraj teh praks vedno iskal nove pristope. Pod psevdonimom Soul Center je denimo skozi techno prepletal stare funkovske in soulovske vzorce, še bolj zanimivo pa je bilo njegovo početje v drugi polovici devetdesetih, ko je fizično modificiral vinilke in gramofone ter skozi zankanje postavljal značilno minimalistično govorico, ki ga je pripeljala v krog najbolj cenjenih nemških elektronskih kreativcev. Svoj interes v zvočno eksperimentiranje je še poglobil z odličnim albumom ’Tokyo +1’, na katerem je okleščeno klubsko ritmiko spečal z okoljskimi posnetki in zanimivimi vokalnimi vzorci ter povil enega najbolj intrigantnih elektronskih albumov v zadnjih štirih letih. Poslušalcu, kateremu se je ’Tokyo + 1’ zarezal v spomin, verjetno ne bo težko poiskati nekaterih očitnih vzporednic z novim albumom, zato naj izpostavimo le dve najbolj imenitni. Še vedno je v ospredju Brinkmannovo značilno kreiranje temačne, hladne atmosferike, v njegovi soodvisnosti pa ostaja tudi mojstrsko napeljevanje suspenza, ki poslušalca pušča v neskončnem pričakovanju.
Kot rečeno uvodoma, Brinkmann z vsakim novim albumom poišče neko novo izraznost in tudi tokrat se temu ni ognil. ’When Horses Die’ se sprehodi med čisto klasičnim popom in njegovim elektronskim odvodom, a slednje le vsled same produkcije, za katero ni povsem jasno, ali je plod elektronskih manipulacij ali v živo odigranih inštrumentalnih linij. Dvoumen glede tega vprašanja ostaja tudi Brinkmann, ki pravi, da je tokrat uporabljal tudi prave inštrumente, dasiravno ni več čisto prepričan, kaj termin »pravi inštrument« dandanes sploh še pomeni. Kakorkoli že, glasba je po novem v večjem obsegu slišati kot bi bila odigrana v živo, ob basu, zelo rezerviranih bobnih, distorziranih kitarskih prebiranjih in sintetizatorjih pa z albuma odmeva še zvok klavirja in čela ter seveda Brinkmanov prepoznaven, zadržan vokal. Večinski del tekstov je prispeval Winston Tong, ki ga poznamo predvsem po sodelovanjih s kalifornijskimi avantgardnimi post-punkerji Tuxedomoon, kar je le še dodatna referenca na estetiko elektro popa iz osemdesetih, kjer je Brinkmann tokrat poiskal inspiracijo. Vendar pa je to zgolj neka pavšalna orientacija, saj se glasba s ploščka ’When Horses Die’ ne opira na retro estetiko, ampak hodi po novem terenu, ki pa je pravzaprav le nadaljevanje izraznosti, s katero se je glasbenik predstavljal doslej. Po novem se Brinkmann torej kaže kot bolj kompleten avtor in z eno nogo že stoji v polju nekakšnega elektronskega kantavtorstva, po svoji temačnosti primerljivega s starim Nickom Caveom. A podobno kot pri slednjem, glasba kljub razmeroma težki vsebini ponuja nenaporno poslušanje, ki si ga z veseljem zavrtiš na »repeat«.
Ali je Brinkmannovo prebiranje raznolikih žanrov odraz njegove izgubljenosti, kot mu to očitajo številni starejši privrženci, ali pa je to le razvijanje nekega lastnega sloga, naj vsakdo presodi sam. A dejstvo je, da album ’When Horses Die’ z avtorjevo prepoznavno estetiko nedvomno govori v prid slednje teze.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >> Re: THOMAS BRINKMANN: When Horses Die (Max Ernst, 2008) (ponovitev 18. 3. '08
Mique [11/03/2008]
Fenomenalen album... pohvale, da ste tole v eter spustili.
odgovori >>