Sreda, 12. 3. 2008
primozv
Primož Vozelj recenzira novi prispevek prekmurskih Psycho-Path k slovenskemu untergruntu ... (v celoti!)
Bilo je pred več kot tremi meseci, ko so prekmurski Psycho-Path z nastopom na festivalu Moonleejada v Menzi pri koritu, dokončno potrdili govorice, da bo njihova naslednja plošča izšla pri perspektivni založbi Moonlee. Kot headlinerji tistega novembrskega večera so mene, kot tudi večinski del poslušalstva, povsem navdušili, kljub temu da smo večji del zaigranih komadov slišali šele prvič ali drugič. Pričakovanja ob izidu pred kratkim izdane plošče The Ass-Soul of Psycho-Path, so bila zaradi omenjenega koncerta kot tudi dejstva, da Psycho-Path z njihovimi dosedanjimi štirimi albumi niso še nikoli razočarali seveda visoka.
Če je bila na njihovih dosedanjih ploščah, vedno prisotna precej jasna rdeča nit oziroma koncept končne zvočne podobe, ploščo The Ass-Soul of Psycho-Path označuje dvojnost, ki bi lahko pomenila tudi dilemo o nadaljni usmeritvi benda. Na eni strani so tako komadi, ki predstavljajo podaljšek tega kar se nahaja na njihovi prejšnji plošči Desinvoltura. Težki, distorzirani kitarski riffi v hitrejšem tempu, ustvarjajo značilen psychopathovski zvok. Najlepši primerek tega sta z odličnim bobnanjem nadgrajeni Lobo You Are Crazy ter pomenljivo naslovljena New Blood. Po drugi strani Psycho-Path na tej plošči nakazujejo tudi na svoj drugačen obraz. V počasnejših in zvočno za njih bolj nekonvencionalnih komadih kot so Goddamn Cocksucker, Bekkognition ter Cookie Jar stopajo na ne tako poznan teren in morda prav zaradi tega toliko bolj navdušijo.
Dejavnik, ki bržkone v veliki meri vpliva, na to kako zveni peta plošča Psycho-Path, je prav gotovo kadrovska osvežitev, ki se je zgodila po izidu albuma Desinvoltura. Dolgoletnega bobnarja Mateja, je zamenjala nova sila z imenom Dominik, poleg tega, pa so s prihodom kitarskega wunderkinda Saša Benka, ki je po razpadu matičnih Manul ostal tako rekoč brez dela, Psycho-Path zopet postali bend z dvema kitaristoma. Prisotnost »nove krvi« na plošči je več kot očitna. Že omenjeno odlično bobnanje ter kitarske manipulacije puščajo močan vtis. Najočitneje pa se, odraža v drugem , recimo mu eksperimentalnejšemu delu albuma. Epska skladba Bekkognition, eden izmed vrhuncev albuma, se začne v minimalistični maniri podobni komadu Recognition s plošče Autoerotic ter se po več kot desetih minutah zaključi v poplavi hrupa kitarskih efektov, katerih mojstrsko obvladovanje je bilo zaščitni znak kitarista Saša Benka še ko je igral v bendu Manul. Medtem pa Cookie Jar ki ga na klavirju odigra novi bobnar Dominik predstavlja največji zvočni odklon na plošči, ki pa sploh ni moteč, kot se to pogosto dogaja pri tovrstnih »raziskovanjih«, temveč prav nasprotno, pomeni veliko osvežitev in močno doprinese h končni podobi plošče.
Plošča The Ass-Soul of Psycho-Path, jasno kaže na dve poti, ki jih lahko bend ubere v prihodnje. Lahko ostane pri tem kar počne zadnjih deset let in kar preverjeno počne dobro in z vsako ploščo celo bolje, ali pa se odloči za kakšen bolj radikalen prelom, kar ta plošča na nekaterih mestih že nakazuje. Glede na sloves, ki ga imajo Psycho-Path kot odličen live bend, je sicer težko pričakovati, da se bodo oddaljili od spevnih rokerskih nažigancij, za bolj počasne in intimne trenutke, pa se bo bržkone našel prostor v kakšnem bisu. Sicer pa vabljeni na preveritev te plošče na katerega izmed živih nastopov, ki so v primeru Psycho-Path vedno nadgradnja tega, kar je sicer moč slišati na njihovih ploščah. Prva priložnost za to bo že naslednjo sredo in četrtek v klubu Ch0 na Metelkovi.
pripravil Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >> Re: PSYCHO-PATH: The Ass- Soul Of Psycho-Path (Moonlee Records, 2008) (ponovite
Darija Kutin [12/03/2008]
Bi komentirala pa ne morm. Men je plata GIGA MEGA !
odgovori >>