Era Vulgaris dobesedno ne pomeni vulgarno obdobje, kot bi si mogoče lahko mislili. Era Vulgaris je stara rimska oznaka za naš čas, to je čas od leta nič dalje. Drugače pa pravimo temu, zdaj že več kot dvatisočletnemu obdobju, Anno Domini – leto Gospodovo, čas po Kristusu, naše štetje in tako dalje. Beseda vulgaren v latinščini pomeni zgolj navaden, preprost, sčasoma pa so jo poistovetili s človeško prostaškostjo.

Ta dvojni pomen besede vulgarnost pa se razkriva kot nekakšno moralno žuganje v likovni razstavi Pepija Sekuliča z naslovom Era Vulgaris. Razstava je na ogled v hodniku Hiše Evropske unije na Bregu 14. Otvoritev bi sicer morala biti 25. februarja, a je bil ravno takrat dan žalovanja za Drnovškom, tako da so jo odprli dva dni kasneje. Pomenljivo, ni kaj, da je v Hiši Evropske unije smrt bivšega predsednika ustavila čas in je morala Era Vulgaris še malo počakati.

Če se ozremo na zadnjih dva tisoč let, se nam naš čas dejansko zazdi vulgaren. In to vedno bolj. Tega se pravzaprav vsi zavedamo in se poskušamo preslepiti – ali s pretiranim konzumom, ki simulira stanje napredka, ali s trdnim vztrajanjem pri vsem že minulem. Razstava Era vulgaris poskuša tako na estetski način predramiti sodobnega človeka.

Kot piše v prospektu, se razstava v osnovi dotika samomorilnosti sodobne potrošniške družbe, ki skuša svoje nespametno početje kozmetično zakriti z vtisom skrbi za okolje. Navidezno se ukvarja z zmanjševanjem porabe energije na osebni ravni, obenem pa nas na vsakem koraku nagovarja h kupovanju banalnih, nepotrebnih izdelkov v nikoli zadostnih količinah. Proizvodnja tega balasta prispeva k enormni porabi energije in surovin, obenem pa vodi v prenasičenost z odpadki in k pomanjkanju naravnih virov za zanamce.

Avtor razstave, Pepi Sekulič, je leta 1991 je diplomiral iz tech art-a, vizualne interpretacije na Wimbledon School of Arts v Londonu. Sledila je specializicija iz scenografije in ravno kot scenograf je bil Pepi Sekulič do zdaj najbolj uspešen in znan. Bil je odgovoren za scenografijo slovenskih uspešnih celovečercev, kot so na primer Outsider, Stereotip, Ljubljana, Varuh meje in Zvenenje v glavi. Bil pa je zadolžen tudi za marsikatero zanimivo gledališko kuliso.

In kaj pravzaprav razstavlja Pepi Sekulič na Eri Vulgaris? Vodilni element njegovih eksponatov je bitumen, ki jim daje siv, industrijski videz. Bitumen, ki je stranski naftni proizvod, je metafora problema, okoli katerega se vrti cel svet. Predstavlja mrtvo, hladno, od človeka do skrajnosti izkoriščano naravo. Poleg njega so prisotni še drugi človeško predelani naravni elementi, na primer: zelena trava je umetna, les je zglajen in oglat, pesek in pšenična zrna pa so ujeti pod steklom.

Ob vhodu sta si nasproti postavljeni sliki, ki sta del enega sklopa. Pri obeh je znotraj lesenega okvira nameščena plast bitumna, ki z dvema niansama tvori barvne pasove, tako da spominja na asfaltno cesto. Vsaka ima izrisan tudi krog, v enem se nahajajo pšenična zrna, v drugem pa je zrcalo. Sliki nosita naslov Pogled z druge strani 1 in 2 ter ko smo ujeti med njima, postanemo s projekcijo druge slike tudi sami del sklopa.

Sledijo še avtomat za pesek - Sandomat, omarica s ključem in konkavnim zrcalom Methabox, Razpelo z okroglo bitumensko ploščo in zrcalom, Enigma - masivna lesena omarica z okultno vsebino in z zemeljsko sfero na vrhu. Izstopa oljna slika z naslovom Mrk, na kateri brezosebne človeške figure spominjajo na metafizično slikarstvo de Chirica de kirika, spodaj pa jim je dodan še z debelimi nanosi naslikan astronavt. Sliko spremlja besedilo pesmi Rogerja Watersa, Eclipse, ki s svojim mantričnim ritmom prispeva k celotnemu vzdušju.
Na drugi strani hodnika sledi še sklop treh ready-made-ov, kjer so na debelih lesenih ploščah s pasom bitumna nameščeni trije manjši okviri. Ti delujejo kot konservirane časovne kapsule. V eni se nahaja okamenelo srce, v drugi star zavojček z rano, v tretji pa ohišje starinske budilke, ki je napolnjeno z bitumnom in nosi naslov Time-out. Posebej pri teh treh delih nas njihov videz estetsko močno spominja na stvaritve skupine Irwin.

Na notranjem dvorišču se nahaja še delo z naslovom Zajtrk na travi, kjer sta dva stola z luknjo na sredini in lesena miza postavljeni na umetno travo. Na mizi sta dva emajlna krožnika, napolnjena seveda z bitumnom, celota pa ima s svojimi šiframi in asketskim videzom zelo zaporniški značaj, ki ni prav nič tako prijeten kot vzdušje na Manetevi manejevi istoimenski sliki.

Razstava Era Vulgaris je vsekakor vredna ogleda. Na estetski način nam prikazuje probleme našega časa in se ne trudi biti zraven pretenciozno moralistična – resnica in čas, ki jo razkriva, sta namreč že sama dovolj jasna. Razstava bo na ogled do 25. marca leta 2008 ere vulgaris v Hiši EU na Bregu 14.

Ero Vulgaris si je ogledala Katarina V.