Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Kolonialna doktrina muzejev in diplomatska kraja egipčanskih artefaktov (4816 bralcev)
Četrtek, 13. 3. 2008
IdaH



Francoski in angleški konzuli v Egiptu, katerim je sledil tudi naš Lavrin, so v 19. stoletju začeli pleniti egipčanske arheološke izkopanine zaradi več razlogov. Zelo pomemben vidik je bil ekonomski ...
Eden od pomembnih nivojev posedovanja predmetov te civilizacije pa je tudi evropski ortofalični princip penetracije. Gre za podaljšek razdevičenja, ki rajca vse kolonialce že od samega začetka. Želijo posedovati absolutno drugost, ki je za njih popolni objekt ali predmet...

Ob razstavi Renesansa faraonov v Cankarjevem domu sem v medijih zasledila ime Slovenca Antona Lavrina, ki je bil leta 1834 imenovan za generalnega konzula avstro-ogrske monarhije v Egiptu. Nemudoma sem se spomnila slovenskega jezuitskega misijonarja na Kitajskem – Ferdinanda Augustina Hallerja von Hallersteina, katerega življenje, iz meni popolnoma nerazumljivih vzgibov, raziskujejo nekateri kleni slovenski sinologi.

Le čemu bi si nekdo izbral za raziskovalno temo nekega človeka, ki je bil le eden izmed več deset tisočih pomembnih mandarinov, ki so v 18. stoletju tlačili pekinško zemljo? In čemu bi si nekdo izbral za temo enega od mnogih konzulov, ki so bivali v Kairu v 19. stoletju? Zakaj lahko vidimo analogijo med „našim“ prvim egiptologom in „našim“ visokim mandarinom? Vprašljiva sta predvsem pridevnika naš in slovenski, s katerima hočejo ambiciozni slovenski akademiki utemeljiti, da so tudi Slovenci imeli prste vmes pri pokristjanjevanju in kolonizaciji sveta ter ustvarjanju Krasnega novega sveta.

Del Krasnega novega sveta so tudi muzeji, ki omogočajo širjenje znanja pri splošni javnosti. Prvi dejansko javni muzej je bil Louvre v Parizu, ki se je odprl med francosko revolucijo leta 1793. Še pred institucionalizacijo muzejev, ki na videz omogočajo javno dostopnost znanja, se skriva pomemben kos zgodovinske ledene gore, ki ga ne gre pozabiti. Korenine sistema javnega in zasebnega sektorja in sodobne kvazi demokratične neoliberalne družbe gre med drugim iskati tudi v segregaciji sveta na bele in črne, na logične in čustvene, na znanstvenike in čarovnike.
Klikni za veliko sliko:
Zgodnji muzeji so bili privatne zbirke, ki so jih plemiči in diplomati z namenom širjenja osebnega prestiža predstavljali širšemu krogu gostov kot nenavadne eksotične kuriozitete. V tako imenovanih sobah čudes ali kabinetih kuriozitet so se nahajale razne čudaške nagačene živali in čarobni predmeti. Ob tem naj omenimo, da se je razstava sodobne ne-evropske umetnosti leta 1989 v Pompidoujevem centru imenovala Čarovniki zemlje. Kuriozitetnost je torej vse prej kot stvar daljne zgodovine.

Iz teh sob čudes so se z usihanjem plemstva in širjenjem javne sfere ter splošne razgledanosti ljudstva razvili predvsem zgodovinski, naravoslovni in etnografski muzeji, ki v belem moškem še vedno vzbujajo nepopisno čudenje. Nekoliko bolj popularizirano eksponiranje, ki naj bi sicer služilo v popolnoma znanstvene namene, je bilo v začetku 19. stoletja tudi predstavljanje živih golih primerkov drugih ras v kletkah. Vlogo tovrstne kuriozitete je kasneje prevzela fotografija. Prvi muzeji so se odpirali v dobi razsvetljenstva.

Z Napoleonom na čelu, ki je želel razširiti svoj kulturni vpliv preko meja Evrope. Napoleon Bonaparte je bil v Egiptu leta 1798 skupaj s trumo znanstvenikov, ki naj bi nerazumljivi mitični Orient spravili v svet logike in razuma. V tem obdobju je dobil veliki pogon tudi orientalizem, o katerem govori v svojem temeljnem delu Edward Said. To je bila, zelo laično rečeno, druga doba kolonializma, ki ni širila svojega vpliva z neposrednim posedovanjem zemlje, ampak s političnim in ekonomskim vplivom v državah, ki so sicer imele urejeno in enotno državotvornost. Tu nekje se nahaja tudi virus blaznila, ki daje tako imenovanim zahodnim državam avtoriteto pri reševanju notranjih konfliktov nezahodnih držav.

Klikni za veliko sliko:

Francoski in angleški konzuli v Egiptu, katerim je sledil tudi naš Lavrin, so v 19. stoletju začeli pleniti egipčanske arheološke izkopanine zaradi več razlogov. Zelo pomemben vidik je bil ekonomski. Predmete so za njih zbirali zaupni prekupčevalci ali tako imenovani znanstveniki, kasneje pa so jih konzuli prodajali evropskim monarhom in muzejem.

Iz teh prvih ropanj so nastale slovite zbirke staro-egipčanskih predmetov v Torinu, Parizu, Londonu, Berlinu, nenazadnje pa tudi na Dunaju. Eden od pomembnih nivojev posedovanja predmetov te civilizacije pa je tudi evropski ortofalični princip penetracije. Gre za podaljšek razdevičenja, ki rajca vse kolonialce že od samega začetka. Želijo posedovati absolutno drugost, ki je za njih popolni objekt ali predmet. Ta predmet je tuj in nespoznaven in od tu torej izhaja beseda kurioziteta ali čudenje.

Ta penetracija se je dan današnji preselila iz muzejev, ki so postali spoštljive institucije, za katere se nihče več ne vpraša, kako so nastali, v območje backpackerskih popotnikov, ki še vedno penetrirajo v nespoznavna področja drugosti. Obiskovalci razstave Renesansa faraonov naj imajo pri vsakem predmetu, ki je podnaslovljen: ...z dovoljenjem muzeja tega in tega..., v mislih, da je njegovo lastništvo zgodovina okoriščanja in plenjenja. Najpogostejši argument zagovornikov te dvestoletne kraje je, da predmete vendar spoštljivo hranijo in varujejo pred barbarskimi orientalskimi plenilci.

Proučevanje egipčanske civilizacije ni neko nedolžno akademsko premlevanje, ampak je v službi evrocentrične ideologije, ki doživlja svojo renesanso.

Samoumevnost sistema muzejev je fascinirala Ido H.



Komentarji
komentiraj >>