V nedeljo, 23. 3. 2008 ali 15. 3. 1429, ideal muzik brska po Rachidovi pravkar objavljeni biografiji Rock la Casbah, izbira muzike z njegovega seznama na koncu knjige in klepeta z njim po telefonu (v počasnem posnetku). Od 21.30 do 24.00. We ila lika'e, ya hub!
I. IDEALNI INTRO 21.30 do 21.50
0. md/t AVIZZO IG vmiksaj:
0. cd PRES kom 2 TAHA RŠ 0'06
1. trak 160 kom 11 I'M SORRY – brenda lee 2'40
2. cd SERGE kom 12 J'AI LE TEMPS – s. reggiani 2'23
3. cd 167 kom 1 WILD THING – the troggs 2'36
4. lp 692 B/01 WHOLE LOTTA LOVING – fats domino 1'38
5. cd 628 kom 6 TIME – david bowie 5'08
II. IDEALNI INTER 21.50 do 22.50
0. cd PRES kom 2 TAHA RŠ 0'06
6. cd TAHA kom 11 MENEK – r. taha 4'41
7. rač TAHA del I INTERVJU – r. taha 5'09
8. cd LIVE kom 3 IDA – r. taha 3'10
9. rač TAHA del II INTERVJU – r. taha 2'44
--- isto, 30 sek v diskretno podlago gor in dol 3'13
10. rač TAHA del III INTERVJU – r. taha 4'28
11. cd BARBES kom 10 ENTI OU ANA – r. taha 3'40
12. rač TAHA del IV INTERVJU – r. taha 4'43
13. cd TEKITOI kom 4 HASBUHUM – r. taha 5'07
14. rač TAHA del V INTERVJU – r. taha 2'32
15. cd OLE kom 12 OLE OLE – r. taha 4'35
16. cd RHORHO kom 9 HABIBI – carte de sejour 1'09
17. rač TAHA del VI INTERVJU – r. taha 3'51
--- isto, 30 sek v podlago gor + in 30 sek dol, 2'46
18. rač TAHA del VII INTERVJU – r. taha 2'08
19. cd Diwan2 kom 7 AH MON AMOUR – r. taha 5'34
III. IDEAL JAZA 22.50 do 24.00
0. cd PRES kom 2 TAHA RŠ 0'06
20. cd CASH kom 6 FIRST TIME EVER – johnny cash 3'54
21. cd MUDDY kom 15 I JUST WANT TO MLTY – muddy waters 2'52
22. cd J29 kom 6 I WANT YOU – mike westbrook band 7'56
23. cd UNKNOWN kom 3 CANDIDATE – joy division 3'00
24. cd 2524 A/kom 6 FRANKIE TEARDROP – suicide 10'24
25. cd 1640 kom 2 HIGH ON YOU – iggy pop 6'02
26. cd 3621 kom 17 STRAIGHT TO HELL – clash 7'29
27. cdJ 330 kom 6 HOWLIN' WOLF – defunkt/muddy waters 8'06
28. cd 318 kom 7 COME ON – jimi hendrix 4'09
29. cd ____ kom ___ WHAT'S GOING ON – marvin gaye 3'53
30. lpBL 66 A/2 I'M IN LOVE – t-bone walker ?'??
31. cd 1616 kom 3 TALK TO ME BABY – buddy guy 3'57
32. cd 380 A/kom 12 MEMORIES CAN'T WAIT – talking heads 3'31
33. cd 1201 kom 9 YOU REALLY GOT ME – the kinks 2:11
34. lp 884 A/3 BECAUSE THE NIGHT – patti smith group 3'32
0. cd PRES kom 2 TAHA RŠ vmiksaj: 0'06
0. md/t AVIZZO IG
2:28:03
TC LEJLA BIN NUR
ROCK LA CASBAH
RACHID TAHA & Dominique Lacout
Flammarion, 2008
IZBRANI ODLOMKI
prevod TC Lejla Bin Nur
*
Kako spisati biografijo brez zamorčka?
Kako se predati tej igri in ohraniti trezno glavo?
Kako reči ja založniku brez premisleka?
Ne da bi se nos dvignil?
Biografija?
Saj sploh ne vem, kaj to pomeni.
Pripovedovati življenje?
Torej biti griot?
Biografija?
Rodovnik?
Bio? Kot sadje in zelenjava?
Z biorazgradljivimi stranmi?
Knjige, ki jih lahko zaužijejo vsi, muslimani, torej halal, kristjani in židje, torej košer.
Bio knjiga, torej brez pesticidov, insekticidov, naravoslovna
Toda kako to biti?
Razstaviti svoje življenje ...
Za koga?
Za kaj?
O čem bom govoril?
O otroštvu?
Deželi, ki je videla moje rojstvo?
Deželi, v kateri živim?
Mojih starših?
Moji sestri?
Mojih prijateljih?
Mojem sinu? (Njegovi materi?)
Ženskah, ki sem jih imel?
Ženskah, ki jih nisem imel?
Ženskah, ki bi jih bil rad imel?
Tistih, ki so me hotele imeti?
Mojih bolečinah?
Mojih nesrečah?
Bio? Užitje žitja užitka
/.../
O bratrancu Odiseju, s pravim imenom Hamid, mojem drugu?
O teti Khadri, materi Ranie?
O Brahimu, ki je – kakor sem pravkar izvedel – izginil?
Mezinček je bilo ime njegovi družinski trgovini.
Rekel mi je »Šid, zadnji najemniški vojak za-ubit?
O mojem prijatelju z imenom Jeanimarre, ne Johnny Marr, ki je umrl zastrupljen.
Raje bi naredil litografijo, ampak je nisem zmožen.
Kaligrafija?
Fotografija?
Koreografija?
Stenografija?
Skratka, vse kar se konča na -fija
Eddieja Murphieja?
In zakaj ne – filozofija?
Filadelfija?
Šofi fija! Ustavi, ja!
Ker so me prosili, naj se razgalim, pišem s srcem na dlani, skratka, naj se vržem odkrito na mizo, četudi nisem lačen.
Moji prijatelji, moj založnik vztrajajo.
Ne bodi pujs, mi pravijo.
Daj, deli hrano z nami, povabi nas k mizi.
Nisi lačen?
Mi smo.
(R. Taha, Rocka la Casbah; prevod T. C.)
*
Pardon številkam in črkam
Pardon tabelam za množenje
Drevesom in vžigalicam
Kredi in mojim seštevkom
Mojemu srcu in mojim solzam
Mojemu drobovju in moji duši
Mojim očem, mojim orožjem
In tudi mojim vekam
Pardon
Kameli, karavani
Tebi Marija in tebi Peter
Pardon
Pesmi in historiji
in spominu na včerajšnji veter
Pardon demonu
Pardon angeli
Nemi, blebetavi
Nilu in Gangi
In tudi drugi zgodbi
Pardon mojim dvomom, mojim zablodam
Včeraj in danes
Vernikom in grešnikom
In komur mi reče hvala
Mojim lažem, mojim resnicam
Dnem brez sna, uspavalom brez dna
Mojim očalom in mojim svobodam
Paradižu brez Peklà
Bibliji in tori
Nietzscheju in Koranu
Mozartu in Zapati
Imbecilom in telebanom
Pardon, pardon!
Slepcem in glušcem
Hromcem in pritlikavcem
Sovraštvu in ljubezni
Mektubu in usodi
Vojni brez miru
Kadrom, brezdomcem
Zimi v poletju
Začetkom in koncem
Pardon zagorelim in Le Penu
Johnnyju in Sarkozyju
Carjem in caricam
Stalinu in Mussoliniju
Pardon mojim pljučem in jetrom
Mojim sosedom, sosedam
Picassu, Delacroixu
Hitlerju in tebi, Stalin
Pardon
Sadamu in Bruslju
Šiitom in sunitom
pticam in čebelam
Menihom in jezuitom
Pardon
Pardon Coluchu in bedi
Sodnikom in odvetnikom
Ljudskim kuhinjam s srcem
Marilyn in Madonni
Pardon, pardon!
Pardon novinarjem in cenzuri
Magazinom in teveju
Umetnosti in karikaturi
Zidanu in Peleju
Pardon prahu in mikrobom
Življenju in smrti
Krilom in ljubkim oblekam
In tem, ki stanujejo za robom
Pardon
Pardon marabujem in čarovnikom
Nebu in dimu
Pardon vodi in vetru
Tistim s hišo v Šempetru
Pardon, pardon
Pardon požarom in semaforju
Čudežem in študentom
Pardon unproforju
Petrolu in prebitkom
Pardon, pardon
(R. Taha, Rocka la Casbah; prevod T. C.)
*
(Pisalo se je leto 1990.) Diagnoza pade: imam Arnold-Chiarijev sindrom. Redko bolezen, defekt, ki nosi ime odkriteljev.
Zaradi te bolezni moram takoj v bolnico na nujno operacijo. Najprej preiskave. Vprašalnik: kadim, zmerno pijem, nič drog. Zdravnik mi zagotavlja, da bo vse hitro mimo. Operirajo me. Operacija traja sedem ur. Vzamejo mi košček živca iz stegna in ga vložijo v podaljšano hrbtenjačo (nekako tako kot cement), da bi bila irigacija boljša. Hitra intervencija? Mesec potem sem še vedno v bolnici.
Po nekaj tednih okrevanja se mi povrne skoraj normalna raba roke, a povedo mi, da se bo z leti stanje verjetno spet poslabšalo. Posledica teh težav z irigacijo je ta, da mišica slabi in torej izgublja moč. Dandanes se mi zdi, da sem se še kar dobro izvlekel, v primerjavi s tistimi, ki so povsem izgubili uporabnost udov.
Zaradi te pohabe ne trpim posebej hudo, vendar (recimo) ne morem igrati bobnov in kitare, čeprav bi rad. Tudi plavati ne morem. Paziti moram, da lahko vedno dosežem dno. Poleg tega zaradi te pohabe izgubljam ravnotežje. To je lahko na odru hudo nadležno. Dajem vtis, da se opotekam, da sem pijan. Vendar ni tako.
Spomnim se, da je enkrat, po koncertu v Londonu, neki kritik zapisal, da sem pel zadet. Moj menedžer, ves besen, mi je pokazal članek in rekel, da moram to demantirati. Kaj naj demantiram? Toliko arabskih pesnikov je opevalo vino in omamo, da tega res ne morem obsojati! Resda nisem bil pijan, ampak sem se po odru opotekal zaradi te preklete bolezni.
Tistih, ki najdejo kanec sreče v pijanosti in tako za hip pozabijo na ne vedno lahko življenje, ne obsojam. Pravzaprav jih lahko le razumem. Umetni paradiži, o katerih govori Baudelaire, od koder že prihajajo, so za človeka nujni, da more sprejeti svoje življenje in zavest o lastni smrti, ki bo prišla, ne glede na vse.
Pri bolezni me tolaži to, da ugotavljam, da ima tudi večina ljudi, s katerimi se srečujem, take in drugačne muke v življenju. Vsaj v tem sem tak, kot drugi, čeprav je moja bolezen redka. Kot da bi bil tudi Rachid Taha sam redka bolezen zaradi malo premaknjenega načina razmišljanja in čutenja. Vse naše poti niso asfaltirane – in jaz se rad potepem počez. Bolezen je preizkušnja. Tako kot ljubezen. Bolezen je pohaba, kot ljubezen, ki zamegli dojemanje resničnosti. Nikakor se ne počutim veliko bolno telo, zato ker sem predvsem »veliko telo, polno življenja«. !!FADE OUT BRANJA!! »Toliko stvari je, ki globinsko obdelujejo naše telo,« je rekel Gilles Deleuze na predavanju na vincenski fakulteti, »nabito s toliko dogodki brez gostote. Velika nevarnost je ječanje našega telesa, ki vedno naleti na drugo telo, ki ga kontrira, neprebavljivo telo, ki ga zastrupi. Ljudi in dela je torej nujno dresirati kot bitja pred grenkobo.«
(R. Taha, Rocka la Casbah; prevod T. C.)
*
Jaz, delavski sin, nisem nikoli preveč zaupal tem buržoaznim sinovom, ki so se oklicali za revolucionarje in ki v resnici mislijo le na lastno kariero ter prezirajo delavce in ljudstvo. Zato me je razveselilo, ko sem nekega dne prebral v nekem časniku intervju z Jimom Morrisonom. Tistega dne sem spoznal, zakaj imam rad tega tipa, ne le njegovih pesmi. Tisto, kar je povedal o Woodstocku, je bilo skrajno zlobno, a hkrati tudi zelo bistrovidna analiza, kakršno srečamo le redko. Nikoli prej še nisem prebral česa takega o tem dogodku. Dobra vest buržoazije: boboji alias buržoazni boemi pred časom. Woodstock, je razlagal Morrison, je po okusu razrednih vojn, ki se pripravljajo v svetu. In dejstvo je, da so ti otroci, naj skušajo dajati kakršenkoli vtis že, na strani oblasti. Bližje so tabornikom kot Cheju Guevari, opijajo se z glasbo in mamili, končali pa bodo kot odgovorni ali sokrivci za ameriško strategijo v Pentagonu.
Prav ta dvomljivi duh Woodstocka po moje prežema Martina Scorseseja, zlasti v filmu Taxi Driver. Ta film, zame, prevaža ideje, ki nihajo med reakcijo in fašizmom. Če bi v glavni vlogi namesto Roberta de Nira igral John Wayne, bi vsi vpili o rasizmu. Opraviti imamo z voznikom taksija, nekdanjim vojakom, ki se odloči, da bo sam izvajal tisto, za kar verjame, da je zakon, z izgovorom, da družba ne opravlja svojega dela. Že Charles Bronson v filmu Death wish. V Braziliji, na primer, se ti ljudje imenujejo Eskadroni smrti, skupine podivjanih »pravičnikov«, ki jih sestavljajo borci skrajne desnice. Pravica pobijati v imenu imanentne pravice, ki ni pravica ljudi. Povsod, kjer obstaja ta tip obnašanja, gre vedno za borce skrajne desnice, ki preganjajo tujce.
Nasprotno nadvse ljubim italijanskega režiserja Piera Paola Pasolinija. Berem: »Moja absolutna ljubezen do žrtev, ki dišijo po poeziji.« Kdo je to napisal? Pier Paolo Pasolini. Komunist in homoseksualec, če ga želimo uvrstiti v predalčke, kjer bo zagotovo posajen med preklete. A ne pozabimo, da je bil tudi katolik. Režiral je najbolj prekucniške in najbolj točne filme o religiji. Komunist bolj proti dobro misleči buržoazni družbi tiste dobe in manj zaradi resnično marksističnega prepričanja; katolik bolj zaradi kulturnega izročila kot zaradi verskega prepričanja? Homoseksualec bolj zaradi osebne izbire kot zaradi provokacije in želje po škandalu.
/.../
In prešel bi na podrobnosti o nenehnem nasilju, katerega žrtev je bil Pasolini, naj bo za Salo ali 120 dni Sodome, Evangelij po Mateju, Teoremo – projekcije so redno prekinjali neofašisti Ordine Nuovo. Nimajo samo muslimani svojih skrajnežev.
Pasolini se je venomer počutil čefurja, brez korenin, nikoli nikjer doma. Četudi nisem ne komunist, ne katolik, ne homoseksualec – le kako naj se ne počutim blizu takšnemu doživljanju sveta? Ko veš od začetka, da je tvoja izkušnja radikalno drugačna od izkušnje ljudi, ki jih srečuješ, in si s tem obseden. Kako naj ne bi vibriral z njim v tej globoko obupani živosti, ki jo najdemo v vseh njegovih filmih in pisarijah?
(R. Taha, Rocka la Casbah; prevod T. C.)
*
»To, kar me na televiziji najbolj moti,« piše Rašid Taha v Rock la Casbi, »je razkazovanje mediokritete za pridobivanje občinstva za vsako ceno. Zadnjič enkrat sem, kot velikokrat, skakal s kanala na kanal. Naletel sem na Najšibkejši člen. Vprašanje: »Kdo je tibetanski duhovni voditelj?« In kandidatka je odgovorila: »Tintin.« Vsi so se ogorčeno rogali. »No, tole je pa vendar ...« Ja, veste, žal: Tintin v Tibetu je pač bolj popularen kakor dalajlama! In po čigavi krivdi? Točno po krivdi televizije, ki ohranja ljudstvo v najbolj surovem manku kulture!«
(R. Taha, Rocka la Casbah; prevod T. C.)
*
Moje linije bega so Oran, Sig, Selestat, Lepanges-sur-Vologne, Lyon, Pariz, Les Lilas. In ne le to. To so vse prsti, ki so me hranile, a tudi vse te, ki sem jih prečil s koncerti. Kajti res veliko pojem v tujini, na vseh celinah in povsod najdem enako – enake ljudi, enake obrede, enaka prepričanja, enake obupe in celo enako nejevero – in vse te razlike, katerih seštevek ustvarja bogastvo. Tisto, čemur Deleuze reče multipliciteta.
Kajti če je lahko glasbenik razumljen povsod, ni toliko zato, ker bi bila »glasba univerzalni jezik«, temveč predvsem zato, ker so ljudje v svojih raznolikostih enaki. Iz katerekoli dežele, katerekoli barve, dežela za deželo, regija za regijo, mesto za mestom, svet kot patchwork, kot množica možnih svetov. Podobno kot obstaja več ravni univerzuma, po katerih se giblje individum: ko vozi avto, ko (se) ljubi, ko sanja, ko se razjezi, ko je ogorčen, ko ga bolijo zobje itd. Še vedno je isti individum, toda prečijo ga linije begov kot vrsta univerzumov, ki se medsebojno krešejo in zlagajo drug na drugega.
Tudi jaz sem vse to, sad vseh vrtincev, ob katere sem dregnil, v Alžiriji, Franciji, Mehiki, Kanadi, Londonu, Sarajevu, Libanonu, Egiptu. Da stanujem tod ali tam, sploh ni pomembno. Živim lahko tu ali tam, senčni popotnik. Le tega nočem, da me tolerirajo, hočem, da me sprejmejo, takšnega kot sem, z mojim gobcem, mojo zgodovino, mojim glasom, mojo imperativno potrebo, da pišem ponoči, mojo potrebo, da ljubim druge, da sem radoveden o vsem, česar ne poznam, praznino, ki jo odkrijem, ko se zavem vsega, kar moram še odkriti glede na tisto, kar že vem.
Včasih se sprašujem, kolikšno stopnjo resnice lahko še prenese neka družba, katerakoli – zahodna, afriška, orientalska –, in o nevarnosti, ki ogroža drugačnega, nenavadnega posameznika. Branje, zanimanje za avtorja, pevca, je enako, je razbiranje indicev, ki ustvarjajo njegovo posamičnost. To sem skušal ujeti v tej knjigi.
(R. Taha, Rocka la Casbah; prevod T. C.)
*
Superman ima rad kuskus.
Goebbels, kot se spomnimo, je potrdil, da je Superman žid.
Tarzan, ta je bil ustvarjen zato, da so med depresijo leta 1926 mirili nove reveže: Lejte, revni ljudje, živeti se da brez obleke – opasani samo s sramnim pasom puritanske Amerike – in v udomačenem krogu zveri.
Doumite: reveži, srečo imate, kajti ne le, da se da živeti brez vsega, ampak smo lahko tako celo še srečnejši!
Telefon pozvoni: »Halo! Tu Superman. Je Rašid doma?«
Skušam mu odgovoriti, a me ves čas prekinja: »Rašid! Rašid! Zelo je pomembno. Spreobrnil bi se rad v islam!«
- Kaj te je doletelo, Superman? In od kod kličeš?
- Iz metroja in zmanjkuje mi baterij.
- Če želiš postati musliman, je to zelo preprosto. Ampak veš, za muslimane si že musliman, saj prihajaš z neba. Ne nazadnje ti rečemo super-man, kot musli-man.
Previden sem, saj mi tokrat Superman ni prvič sporočil, da bi se rad spreobrnil v islam. V resnici me je klical prav vse petke z isto zahtevo. In nato je vsakokrat končal pogovor s tem, da je priznal, da išče najboljšo restavracijo, v kateri bi lahko jedel najboljši kuskus. Ima me za vodnika po kuskusu.
Vem, da je Superman v hudi stiski. Njegovi nekdanji ameriški prijatelji so ga zavrgli. Dober musliman mora pomagati ubogim. Dober musliman mora torej pomagati Supermanu.
In tudi tokrat mi kot vedno prizna:
»Rašid. Povej, kje se lahko razvajam z dobrim kuskusom!«
Točno tako kot sem pričakoval.
In vi, naredite kot Superman: spreobrnite se v islam in jejte kuskus.
Inšalah!
Seveda se ne jemljem resno.
(R. Taha, Rocka la Casbah; prevod T. C.)
Komentarji
komentiraj >>