Igor Pavkovič- Recky recenzira ljubljanski nastop kutnega britanskega benda Gallon Drunk ... (v celoti!)
REKIJEVA RECENZIJA NEDELJSKEGA KONCERTA GALLON DRUNK V ORTO KLUBU
* Z razliko od ponudbe velikih koncertnih dogodkov pri nas, za katero lahko ugotovimo, da je bolj kot ne zelo bebava, ziheraška in namenjena le najmanj zahtevnim konzumentom, je zimsko-pomladna ponudba domačega klubovja bistveno bolj domiselna in aktualna. Med vrhunce prvega tromesečja lahko brez dvoma uvrstimo nastop kvarteta Gallon Drunk, ki je v nedeljo odigral svoj drugi nastop na slovenski grudi. Prvi se je zgodil dan poprej v murskosoboškem MIKK-u.
Prvi odzivi iz severovzhoda, ki so začeli prihajati že v nedeljo dopoldan, so potrjevali domneve, da lahko tudi v Ortu pričakujemo energičen nastop. Pušiona hokejistov Olimpije v domači dvorani in odvečen večerni naliv nista obetala veliko. Tudi nastop nesrečno izbrane predskupine Gutti v solidno napolnjenem Ortu ne. V tem smislu in kontekstu večera bi bili recimo za predvozače boljša izbira krški The Lift. V togi polurni predstavitvi Guttijev je bilo zaznati, da jim primanjkuje kilometrine oz. izkušnje, ki jih lahko dajejo le številni koncertni nastopi. Za nastop, ki se je pohvalno začel točno ob 21.30 so sestavili niz komadov s solidnega prvenca »All Eyes On You«, posebnega vtisa pa v živo niso pustili. Je pa bilo na njihov račun v Ortu nekaj več bejb kot običajno na podobnih dogodkih.
V naslednje pol ure, kolikor je trajal premor in postavitev opreme za nastop Gallon Drunk, se je Orto prijetno napolnil z rockovskimi izbirčneži, med katerimi je bilo opaziti tako Chrisa Eckmana, del ekipe Psycho-Path, pa tudi producenta Bobbyja McIntyjerja, s katerim so na zadnji plošči sodelovali prekmurski alter-rockerji. Nato pa je oder zasedla zasedba, ki v mnogočem izstopa iz sodobne britanske rockovske produkcije zadnjih dvajset let. Razen tipičnega londonskega dialekta pevca Jamesa Johnstona zelo malo stvari spominja na angleško šolo rocka.
In se je začelo. Gallon Drunk, ki ga sestavljajo zreli gospodje zrelih let, so že s silovitim uvodnim komadom »Rotten Mile«, ki odpira tudi zadnji istoimenski album, nakazali, da v naslednji uri in pol ne bo šale. Že po nekaj taktih komada je pevca in kitarista Jamesa Johnstona poneslo, kot bi v njega zapičil kakšen voodoovski urok. Divje, trzajoče igranje kitare, obrat levo-desno, kitara gor-dol, znoj, nekaj udarcev po klaviaturah, pa padec na kolena in na hrbet, spet gor in tako naprej. Johnstone si na odru z Gallon Drunk nedvomno da duška in če pomislim, mora najbrž na koncertih z Nickom Caveom & The Bad Seeds, katerih član je, kar trpeti v asketski pozi skuliranega, neopaznega klaviaturista.
Skozi celoten koncert je večji del pozornosti poslušalca in opazovalca na odru namenjene predvsem njemu. Seveda pa to ne zmanjša eksplozivnega učinka ostalih članov skupine, ki so Johnstonu ob odrskih eskapadah telepatsko sledili. Več kot očitno je bilo, da so dobro uigrana skupina, ki rada počne to, kar pač počne. To pa je res en velik kontroliran kaos močvirskega rocka z elementi bluesa, funka, punkovskega garažnega rocka in tudi jazza navsezadnje, saj je saksofon v Gallon Drunk tretiran kot enakovreden del zvočne podobe benda. In to zelo učinkovito. Prva ura nastopa je ravno zaradi izjemne odrske in zvočne dinamike minila kot bi mignil. Večino pozornosti je po pričakovanju dobil zadnji album, svojih prvih albumov iz prve polovice devetdesetih so se spomnili le v treh primerih.
To je bilo tudi nepomemembno, saj je novi album »Rotten Mile« odličen in ponuja vznemirljivo zvočno izkušnjo, ki jo Gallon Drunk v živo dvignejo še na višji nivo. To je začutila tudi publika, ki je bila vidno zadovoljna in je bend po zaključku uradnega dela tudi priklicala na bis. Sledil je še polurni eksplozivni niz, ki je efektno zaokrožil celoten nastop, s katerim so Gallon Drunk nedvomno potrdili svojo izjemno izvajalsko prepričljivost. Prisotni pa smo bili priče enemu boljših rockovskih dogodkov pri nas v zadnjem času.
pripravil Igor Pavkovič- Recky
Komentarji
komentiraj >>