Četrtek, 20. 3. 2008
BIGor
Igor Bašin- BIGor recenzira novo stvaritev Nicka Cave in njegovih Bad Seeds ... (v celoti!)
* Med evforičnim poveličevanjem največje rokenrol skupine na svetu - Rolling Stones - pogostokrat slišimo številne nesmisle. Med njimi izstopa tisti, ki pravi, da so kotaleči se kamni zadnja prava rokenrol skupina in da bo rokernol umrl, ko se bo kateri od njih pretvoril v prah. »Rokenrol je večen, dokler so mu otroci zvesti,« je povedal Cane iz Partibrejkers in sodeč po novih generacijah, ki se vedno znova obračajo k rocku, mu še niso šteti dnevi.
Do danes se je glasbeni biznis že toliko skomercializiral, da se zdi vsako novo ime izfabricirano. Šele čas in zgodovina pokažeta, kdo je iz pravega testa in kdo je pokvarljiv. To pot preizkušnje so preživeli številni. Nekateri so se spotaknili in za zmeraj obležali, najmočnejši pa so zmeraj vstali in šli naprej. Samo spomnimo se fenomenalnih ameriških posnetkov, ki jih je ustvaril Johnny Cash v zadnji dekadi življenja in s katerimi je navdušil staro in mlado ter zaokrožil svoj ustvarjalni opus kot le redki. Cash je briljanten primer iz zadnjih let oziroma zadnjega desetletja, ko smo priče številnim neverjetnim, tudi pretencioznim povratkom. Tiste z debelo kožo so ti prav toliko izzvali kot revivali mlajših generacij. Intrigantna eksplozivnost Iggya Popa ni le dobro opozorilo, da imajo Rolling Stones še kako močnega naslednika, ampak je tudi silovit in provokativen vzor mlajšim generacijam, da pravi rokenrol ni za mehkužce, za eno noč. Če bi glasbo vrednotili le po denarju, razprodanih stadionih, bilijonski prodaji albumov, bi ji vzeli njeno osnovno vrednost in metafizičnost.
Vsaka generacija rodi izstopajoče avtorje, ki zatresejo realnost in zaznamujejo določeno obdobje ter razbijejo ustaljene stereotipe. Med njimi še posebej izstopajo tisti, ki skozi kontinuirano delo razvijajo svoj avtorski pečat in se na tej poti ravnajo po notranjih vzgibih in hrepenenjih, ne pa po trendovskih tokovih. Med slednje zagotovo sodi tudi Nick Cave, ki ima za sabo prebogato glasbeno pot, da bi jo lahko na mah obdelali na tem mestu.
Z lanskim projektom Grinderman, v katerem je zbral aktualno jedro svoje spremljevalne zasedbe The Bad Seeds, se je širokogrudno pridružil vlaku veteranov, ki so z zadirčnim, ostrim in brezkompromisnim pristopom poteptali nostalgijo po neukrotljivih začetkih in pokazali mlajšim, da leta niso ovira za biti in ostati drzen in predrzen. Grinderman je obljubljal nov surov album Nicka Cava in slabih semen. Številne ocene štirinajstega abluma Dig!!! Lazarus Dig!!! se ne izognejo tej navezi. Vendar nepovršno, bolj poglobljeno poslušanje tega še vročega albuma razkrije, da je ta naveza zgolj površinske narave.
Z ostrim, na trenutke že prav neotesanim šundrom Grinderman je Cave izbruhnil v zadnjih letih nakopičene frustracije in se kot drzen avtor spet prikupil predvsem fanovski bazi, ki je vzpostavila varno distanco do njegovega dela skozi devetdeseta leta po seriji osladnih balad, s katerimi se je Nick Cave prikupil širšemu globalnemu občinstvu. Že zadnji nastop v Ljubljani, poleti 2005, je nakazal, da se je Nick Cave z The Bad Seeds obrnil stran od lagodnosti ter se vrnil k svojemu neukrotljivemu zanosu. To je tudi opozorilo, da je rudimentarnejša faza nastopila že pred Grinderman. S tem projektom se je Nick Cave le notranje očistil ter si vešče pripravil teren in odprl prostor za nov album z The Bad Seeds.
Plošča Dig!!! Lazarus Dig!!! ohranja celovitost Cavovega opusa, z njim pa se še enkrat razgali njegova večplastna umetniška duša in neverjeten arzenal ustvarjalnih idej, ki jih skozi slabo uro trajajočo ploščo stopnjujejo njegovi zvesti prijatelji-glasbeniki. Album nima šibkega trenutka. Zaobjema in neobrzdano prepleta vse prepoznavne artefakte, s katerimi zasedba širokogrudno nadaljuje s čaranjem poslušalca. Bogata jing jang zvočnost je markantna harmonija hrupa in melodičnosti. Takoj prepoznamo ne le Nicka Cava, ampak tudi njegov spremljevalni kombo The Bad Seeds, ki ne popusti pod težo skladb. Ko se srečamo s skladbo, ki zasmrdi po Grinderman, se ta ne prepusti kakofoniji, ampak poskrbi, da seže le do roba. Ko se že zazdi, da imamo spet opravka z baladnim napojem, se ta z nekontroliranimi vložki preobrazi v nevarno pesem, ki jo odpeljejo stran od predvidljivega razpleta ali jo celo razvijejo v smeri gospel transa. Širina zvoka poudarja elastičnost in prožnost pesmi, skozi katere se nam Cave še enkrat predstavi kot nenadkraljiv rock-poet. Skozi globoko poetičnost, ki prepleta biblijsko ubogi lik Lazarja in spiritualizem Harrya Houdinija, razvija poezijo mitoloških razsežnosti in hkrati stopnjuje prepričanje, da rokenrol ostaja višja stopnja sodobne umetnosti ne glede na starost. Njegova neiztrošenost pa postavlja pod vprašaj na začetku izpostavljene nesmisle o rokenrolu.
pripravil BIGor
Komentarji
komentiraj >>