»Paris.love« je prvenec slovenskega, v Franciji živečega režiserja Borisa Petkovića in je rezultat neodvisne produkcije, pri čemer sta na slovenski strani sodelovala Gustav film in Luksuz produkcija, na francoski strani pa Wild Angels in Silkroad.
»Paris.love« je prvenec slovenskega, v Franciji živečega režiserja Borisa Petkovića in je rezultat neodvisne produkcije, pri čemer sta na slovenski strani sodelovala Gustav film in Luksuz produkcija, na francoski strani pa Wild Angels in Silkroad.
Film »Paris.love« sicer nosi letnico 2006, širši javnosti pa je bil v prestolnici predstavljen šele marca letos kot otvoritveni film Frankofonije v Kinodvoru in s tem postavljen ob bok sodobnim filmskim velikanom iz francosko govorečih območij. Vse to seveda z razlogom.
»Paris.love« je en sam velik poklon filmu. Francoskemu filmu, novemu valu, Jean-Lucu Godardu, »Do zadnjega diha«, pa tudi filmu kar tako. Film je fetišiziran do takšnih meja, da nas na koncu pravzaprav ne preseneti, ko se v zadnjem kadru pojavi še režiser sam. Režiser na koncu v filmski dispozitiv vdre kot argumentacija in utemeljitev lastne izbire glavnih dveh igralcev. Zato, da nam svojo sicer že na prvi pogled odlično razdelitev glavnih vlog utemelji še po svoje: »Mislim, da bosta dobro funkcionirala kot par. Okrog vaju bom zgradil svojo filmsko zgodbo.«
Ne, Petković nas ne pušča v dvomih. Svojo zgodbo razvija odločno, obenem pa celoten film preveva neverjetna lahkotnost, ki je vsaj v slovenskem prostoru ni bilo mogoče zaznati že dolgo, če sploh kdaj.
Izbira dveh protagonistov je torej sledeča. Imamo mladega Američana, Vincea, ki je v Pariz prišel zato, da bi postal igralec, zdaj pa si denar služi tako, da ameriške turiste vodi po mestih, kjer se je snemalo slavne francoske filme. In imamo neodvisno in kritično študentko antropologije, Zoe, ki se je iz Španije vrnila v rodni Pariz, da bi tam dokončala študij.
Dispozicija je godardovska, zelo podobna tisti iz »Do zadnjega diha«. Vince ima tako kot Godardov Michel posebni šarm upornika. Tudi njega odlikuje določena mera nepredvidljivosti, zaradi katere je, tako kot Zoe, v »Do zadnjega diha« »padla« že Patricia.
Vse to pa v filmu še zdaleč ni moteče, ravno nasprotno. Posnetki filmskih scen iz francoskih klasik, kot sta poleg omenjene Godardove še Bertoluccijev »Zadnji tango v Parizu« in bolj sodobna Jeunetova »Amelie«, so nadvse zabavni, predvsem pa odlično služijo namenu fetišiziranja filma kot takega, filma kot umetniške zvrsti.
Greha zaradi pretirane obsedenosti s filmom se v določenem trenutku zave tudi Petkovićev protagonist sam, ko vstopi v spovednico in duhovnemu očetu v uho potoži: »Vdan sem filmu!« In vsi pred platnom čutimo z njim. Ja, hudič je ljubiti film z vso dušo in telesom!
Film te namreč obsede, tako kot obsede junaka Vincea, ki svoja vodstva po pariških ulicah popestri s simulacijo najslavnejših scen iz pariških filmskih klasik. Obsede te, tako kot obsede ameriške turiste, ki so za Vinceova vodstva pripravljeni odšteti lepe denarce. In ne nazadnje, obsede te s strastjo, s katero izza kamere v filmski dispozitiv prikoraka tudi Petković sam.
Film kot fenomen je takšna draž, da ob njem zbledijo ljubezenska zgodba, čari Pariza in vsi preostali mehanizmi, ki bi nas sicer potegnili v cineastični vrtinec. Zato gledalce pred platnom z režiserjem poveže isti greh, ki pesti že filmskega protagonista. Ja, tudi predanost filmu je lahko greh. Najslajši in najbolj mamljiv.
Tako kot vi z užitkom greši tudi Tisa V.
Komentarji
komentiraj >> Re: PARIS.LOVE oziroma kako usodna je lahko ljubezen do filma
kekec [21/03/2008]
Film je grozen, sam reziser pa bi se lahko naucil vsaj priblizno obnasati. Tu ni nikakrsne direktne povezave, pa vendar pusti dolocen obcutek.
odgovori >>