Sreda, 26. 3. 2008
BIGor
Igor Bašin- BIGor recenzira novo ploščo kultnih temačnežev Bauhaus, ki hkrati pomeni tudi njihov 'dokončni' labodji spev ... (v celoti!)
* Angleška skupina Bauhaus iz Northamptona, ki je delovala v prelomnem obdobju med letoma 1978 in 1983, je še ena velika povratnica postpunka. Na prelomu sedemdesetih v osemdeseta leta je globoko zarezala svoj pečat v zgodovino rocka po punku. Preplet punkovske neposrednosti, elegance glam rocka, eksperimentalnih elementov kraut rocka, skozi katere so vpletali tudi bolj dubovsko začinjene elemente, ter vampirske ikonografije in mračne mistike je pripeljal skupino do enega ključnih mest v zgodovini postpunka in novega vala. S petimi studijskimi albumi in debelo zbirko singlov spada med ultimativna imena tako imenovanega gotskega rocka, hkrati pa ostaja še danes ključen vir navdiha mlajšim generacijam v novem tisočletju.
Leta 1998 se je po desetletju in pol originalna zasedba ponovno zbrala za enkratno turnejo. Sedem let kasneje so pevec Peter Murphy, kitarist Daniel Ash, basist David J. in bobnar Kevin Haskins oživeli staro slavo in karizmo z odlično odigranimi in prepričljivo izpeljanimi koncerti. Ne glede na starost in tudi kakšen kilogram več so opravičili svoj vnovični povratek na koncertne odre.
V času teh povratniških koncertov se je skupina leta 2006 zaprla za dobra dva tedna v enega izmed kalifornijskih studijev in v šusu posnela nov, povratniški album, ki je letos ugledal luč sveta. Ploščo “Go Away White” ne odlikuje odvečna skrb za postprodukcijo. Brez pretencioznega načrta in neoklepajoč se tehnološkega napredka je nastal produkt trenutnega ustvarjalnega stanja v skupini, ki je po smrti Iana Curtisa leta 1980 prevzela skupini Joy Division avreolo mističnega rocka. Te mistike na novem albumu ni veliko. Uvodoma jo zasenčijo skladbe, ki bi jih brez težav pripisali Iggyu Popu. Če se v najbolj kreativnih letih niso mogli izogniti navezanosti na androgina Davida Bowieja, si ob aktualnem albumu Bauhaus ne moremo kaj, da jih ne bi povezali z omenjenim rokenrol monstrumom. Če je Pop z obnovljenimi Stooges ustvaril res nepotreben povratniški album The Weirdness, ki bolj kazi aktualno podobo Stooges, pa povratniški album Bauhaus le ni toliko prazen. Na njem izstopa bolj zavzeta, skoraj angažirana rockovska vibra tega veteranskega benda, ki pa se v drugi polovici albuma le približa prepoznavnemu temačnemu bauhausovskemu kalibru.
Preveč vode je preteklo od uradnega razpada Bauhaus leta 1983 do danes, da bi na njihovem povratniškem albumu iskali ustvarjalno kontinuiteto med preteklostjo in sedanjostjo. Na plan pridejo vmesni trenutki dobrih dvajsetih let, se pravi takšnih in drugačnih projektov članov Bauhaus po Bauhaus. Upoštevanje in zavedanje sodelovanja pevca Petra Murphyja v projektu Dali's Car in drugih njegovih solističnih izpadov ter nezanemarljivega deleža iz opusa skupine Love & Rockets, s katerim so nadaljevali glasbeno pot preostali člani, nam olajša razumevanje vsebine te nove plošče. Z njo zaokrožajo aktualni Bauhaus nekdanjo skupno preteklost in razdruženo polpreteklost.
Plošča “Go Away White” pusti vtis iskanja notranje integracije zasedbe. Na izvedbeni ravni ji ne moremo očitati popuščanja. Vsak član zase je dodal najboljši kos svojega potenciala. Kratko obdobje osemnajstih dni snemanja desetih novih skladb zgovorno govori, da se Bauhaus niso odrekli staremu načinu dela, drugi del zgodbe pa je, da nove skladbe le niso tako vznemirljive, kot so preostale skladbe v njihovem najplodnejšem času v zgodnjih osemdesetih letih.
pripravil Igor Bašin- BIGor
Komentarji
komentiraj >>